Sveti oče sprejel člane Mednarodne teološke komisije

VATIKAN (petek, 2. december 2011, RV) – Sveti oče je danes sprejel 32 članov Mednarodne teološke komisije. Avdienca je bila zanje zadnje dejanje na programu letnega plenarnega zasedanja, ki je potekalo v preteklih dneh. Ker smo na začetku adventnega časa, jih je papež Benedikt XVI. spomnil, da je vsak teolog poklican biti človek adventa, torej človek čuječega pričakovanja. Poznavanje Boga pravzaprav stremi in se tudi stalno hrani iz »tiste ure«, ko se bo Gospod vrnil in ki je ne poznamo. Ostajati budni in poživljati upanje pričakovanja sta zato primarna dolžnost pravega teološkega razmišljanja.

Za krščansko izpovedjo vere v enega Boga je mogoče prepoznati vsakodnevno izpoved vere izraelskega ljudstva, ki jo najdemo v 5. Mojzesovi knjigi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini« (4 Mz 6,4). Vprašanje o Bogu in predvsem razumevanje monoteizma je ena izmed treh tem, ki se jim Mednarodna teološka komisija posveča v zadnjih letih. Učlovečenje Božjega Sina, ki je razodetje Božje intimnosti in globine njegove ljubezni do človeka, je edinega Boga pokazalo v popolnoma novi luči, v luči Svete Trojice. Po papeževih besedah pa je v trinitarični skrivnosti osvetljeno tudi bratstvo med ljudmi. »Krščanska teologija mora skupaj z življenjem vernikov obuditi radostno in kristalno jasno očitnost vpliva trinitaričnega razodetja na naše skupnosti.« Kljub nesoglasjem, ki otežujejo sprejemanje edinstvenosti krščanskih misli o Bogu, naj bi ljudje v imenu Jezusa Kristusa lahko prepoznali resnico Boga Očeta, pri katerem Sveti Duh posreduje ob vsakem človeškem trpljenju. Teologija lahko pomaga vernikom, da bi se zavedli in pričevali, da nam »trinitarični monoteizem kaže pravi obraz Boga in da je hkrati izvir osebnega in vesoljnega miru.«

Papež je v nadaljevanju poudaril, da je izhodišče vsake krščanske teologije osebno sprejetje Božjega razodetja. Vendar pa le-to ne zadostuje, da bi dosegli edinost vere. Vsako branje Svetega pisma ima določen kontekst in edini kontekst, v katerem je vernik lahko v polnem občestvu s Kristusom, je Cerkev in njeno živo izročilo. Vedno znova bi morali živeti izkušnjo prvih učencev, ki so bili »stanovitni v nauku apostolov in v občestvu v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42). V tem smislu je Mednarodna teološka komisija preučila načela in kriterije, glede na katera je neka teologija katoliška. In resnično katoliška teologija, ki je kot je poudaril sveti oče vedno pozorna na odnos med vero in razumom, je danes bolj kot kdajkoli prej nujno potrebna. In sicer zato, da omogoča soglasje znanosti in da bi se z njeno pomočjo izognili napadalnim tokovom nekakšne vernosti, ki se upira razumu in razuma, ki se upira veri.

Drugi dve temi, s katerima se prav tako ukvarja Mednarodna teološka komisija, sta pomen družbenega nauka Cerkve v odnosu do krščanskega nauka in vprašanje položaja teologije same. Kar so kristjani preko stoletij spreminjali v družbi, je odgovor na prihod Božjega Sina. Kot pravi apostol Janez: »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate.« (1 Jn 3,16) Kristusovi učenci vejo, da brez pozornosti do drugega, odpuščanja, ljubezni do sovražnikov, nobena človeška skupnost ne more živeti v miru. Ko tudi s tistimi, s katerimi si ne delimo iste vere, sodelujemo za dosego skupnega dobrega, mora vsakdo pričevati o resničnih in globokih verskih razlogih za svoje družbeno prizadevanje. Kdor bo zaznal temelje krščanskega družbenega delovanja, bo tako morda našel spodbudo, da bo razmislil tudi o sami veri v Jezusa Kristusa.

Audio: