Adventne pridige papeškega pridigarja Cantalamesse namenjene evangelizaciji: Pojdite
po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu
VATIKAN (petek, 2. december 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes dopoldne
prisluhnil prvi adventni pridigi, ki jo je v kapeli Redemptoris Mater v apostolski
palači v Vatikanu imel papeški pridigar p. Radiero Cantalamessa. Tema letošnjih pridig,
ki bodo potekalo vsak petek vse do božiča, je vzeta iz evangelija po Marku: Pojdite
po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15). Na adventene pridige
so povabljeni tudi kardinali, škofje, nadškofje in tajniki kongregacij, duhovniki
rimske kurije in rimskega vikariata ter vrhovni predstojniki redovnih skupnosti, ki
so del papeške družine.
P. Cantalamessa je letošnje adventne pridige postavil
v okvir priprave na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji, ki bo potekala oktobra
2012. Spregovoril bo o štirih pomembnih obdobjih misijonarskega prizadevanja skozi
zgodovino. Današnjo pridigo je namenil prvemu obdobju, ki obsega prva tri stoletja,
ko se je zaradi oznanjevalnega dela škofov v krščanstvo spreobrnil velik del prebivalstva
rimskega imperija. V preostalih treh pridigah bo najprej govoril o obdobju, ki ga
zaznamuje čas med petim in devetim stoletjem, ko je v ospredje stopilo delovanje menihov
za ponovno evangelizacijo Evrope po vpadih barbarov. Tretje obdobje predstavlja 16.
stoletje s odkritjem 'novega sveta' in evangeliziranje prebivalcev ameriške celine.
V današnjem času pa smo priča ponovni evangelizaciji sekulariziranega Zahoda, kjer
imajo pomembno nalogo verniki laiki.
O krščanski evangelizaciji v prvih treh
stoletjih je Cantalamessa dejal, da gre za obdobje, ko se je krščanstvo širilo izključno
s svojo lastno močjo. Spreobrnjenje ni pogojeno z zunanjimi, materialnimi in kulturnimi
prednostmi, krščanstvo ni ne navada ne moda, ampak izbira, ki je v nasprotju z običajnim,
in pogosto tvega življenje. Skozi zgodovino so nastale mnoge razlage, ki so razloge
za naglo in uspešno širjenje krščanstva pripisovale konkretni krščanski ljubezni ali
pa čudežem in karizmi. P. Cantalamessa je dejal, da vsa ta pojasnila v ospredje postavljajo
subjekt in ne objekt misijonarske dejavnosti, torej same evangelizatorje in okoliščine,
ne pa vsebino. Opozoril je, da nevarnost takega pristopanja obstaja tudi danes, ko
govorimo o novi evangelizaciji. Pozablja pa se, da je Jezus sam vnaprej dal pojasnilo
za širjenje njegovega evangelija, in k temu se je treba vračati pri vsakem misijonarskem
prizadevanju. Cantalamessa je pri tem spomnil na priliko o semenu, ki raste samo:
»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči
in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja
najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s
srpom, kajti prišla je žetev« (Mr 4,26-29). Po besedah papeškega pridigarja nam prilika
govori o glavnem razlogu za uspeh krščanskega poslanstva, ki ne pride od zunaj, ampak
od znotraj. Ni torej delo sejalca in ne zemlje, ampak najprej semena samega. Seme
se samo ne more posejati, a nato klije, in sejalec lahko odite spat, kajti življenje
semena ni več odvisno od njega. Cantalamessa je izpostavil, da je to seme Jezus Kristus
in nič mu ne more preprečiti, da ne bi obrodilo mnogo sadov. To je spoznal tudi sv.
Pavel, ko je dejal, da nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak je Bog
tisti, ki daje rast (1 Kor 3,6-7). Jezusove besede: »Kjer koli po svetu bo oznanjen
ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin« (Mt 26,13),
nas morajo navdajati z mirno gotovostjo v uspeh evangelija. Zato je danes treba v
kristjanih ponovno prebuditi notranjo gotovost v resnico tega, kar oznanjajo. Moramo
zares verovati. Uspeh nove evangelizacije bo namreč odvisen od vere, ki se bo v Cerkvi
ustvarila med samimi evangelizatorji, je izpostavil Cantalamessa. Otresti se je treba
vsakega občutka nemoči in vdanosti. Res je, da imamo pred sabo svet, ki je zaprt v
svoj sekularizem, pijan od tehničnih uspehov in možnosti, ki jih daje znanost, neobčutljiv
za evangelij. A v takem svetu, zaverovanem vase in zaprtem za evangelij, so se znašli
tudi prvi kristjani, je dejal papeški pridigar.