Papež o apostolu Andreju - Prvopoklicanemu:
Iščoč človek, mož, ki je pričakoval

VATIKAN (sreda, 30. november 2011, RV) – Danes obhajamo god apostola Andreja. Bil je brat Simona Petra in v prvi krščanski skupnosti je nedvomno imel velik ugled. Papež Benedikt XVI. je med eno izmed sredinih splošnih avdienc junija 2006 o njem dejal, da je bil »iščoč človek, mož, ki je pričakoval Izraelovo upanje in ki je hotel bližje spoznati Gospodovo besedo, resničnost navzočega Gospoda«. Preden ga je Jezus Kristus poklical, naj hodi za njim, je bil namreč učenec Janeza Krstnika. Ko je nekega dne le-ta Jezusa označil kot »jagnje božje« (Jn 1,36) in je Andrej to slišal, je takoj odšel za njim. »Bil je zares mož vere in upanja.« Tisti dan je, kot poroča evangelist, ostal pri Jezusu, kar pomeni, da je z njim »doživljal dragocene trenutke tesne zaupnosti«. Nato je k Jezusu privedel tudi svojega brata Simona, rekoč »našli smo Mesija, kar pomeni Maziljenec (Kristus)«. S tem je po papeževih besedah takoj dokazal izrednega apostolskega duha. »Andrej je bil torej prvi od apostolov, ki je bil poklican, naj hodi za Jezusom.« Iz tega razloga ga liturgija bizantinske Cerkve časti z vzdevkom Protóklitos, kar pomeni »Prvopoklicani«.

Evangeljsko izročilo Andrejevo ime kasneje omenja zlasti v povezavi s tremi dogodki. Prvi je pomnožitev kruha v Galileji: »V tistem težavnem položaju je Andrej opozoril Jezusa na navzočnost dečka, ki je imel pri sebi pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« Ob njegovi ugotovitvi, da je to premalo za vse ljudi, ki so se zbrali, je sveti oče posebej poudaril Andrejev realizem. Drugi dogodek se je zgodil, ko so odhajali iz Jeruzalema in je eden od učencev opozoril Jezusa na obzidje s templjem. Učenikov odgovor pa je bil, da »od tega obzidja ne bo ostal kamen na kamnu«. Tedaj ga je Andrej, skupaj z drugimi povprašal, kdaj se bo to zgodilo in kakšno bo znamenje. »Iz tega pripetljaja moremo sklepati, da se nam ni treba bati postavljati Jezusu vprašanja. Pač pa moramo biti hkrati pripravljeni, da sprejmemo nauke, ki nam jih daje, tudi presenetljive in težavne.« Tretji dogodek pa govori o Andreju kot »tolmaču in posredniku« skupine Grkov pri Jezusu. To se zgodi malo pred pasijonom in je povezano z Jezusovimi besedami o pšeničnem zrnu (Jn 12,23-24). Benedikt XVI. je dejal, da so le-te preroška napoved Cerkve Grkov, Cerkve poganov, Cerkve sveta, ki je sad Jezusove pashe. Stara izročila vidijo v Andreju zato apostola grškega sveta.

Tako kot njegov brat Peter je bil tudi Andrej usmrčen s križanjem. Oba sta prosila, da bi bila pribita na križ, ki se razlikuje od Jezusovega križa. Po podatkih starodavnega poročila naj bi apostol Andrej pred smrtjo izrekel besede: »Bodi pozdravljen, o križ, ki si bil posvečen s Kristusovim telesom. Preden je Gospod stopil nate, si vzbujal zemeljsko bojazen. Zdaj pa si obdan z nebeško ljubeznijo in te zato sprejemamo kot dar. Verujoči vemo o tebi, kako veliko veselje vsebuješ, kako velike darove pripravljaš.« Po besedah svetega očeta se tu pokaže »zelo globoka krščanska duhovnost, ki v križu ne vidi toliko mučilnega orodja kakor odlično sredstvo za popolno priličenje Odrešeniku, pšeničnemu zrnu, ki je padlo v zemljo. Iz tega moramo potegniti zelo pomemben nauk: naši križi vsebujejo vrednost, če jih gledamo in sprejemamo kot del Kristusovega križa, če jih doseže odsev njegove luči. Samo Kristusov križ oplemeniti tudi naše bolečine in jim daje njihov pravi smisel.«

»Apostol Andrej naj nas torej uči, da bomo voljno hodili za Jezusom; vsem ljudem, ki jih srečujemo, z navdušenjem pripovedovali o njem in predvsem gojili odnos pristne zaupnosti z njim, v zavesti, da moremo samo v njem najti poslednji smisel svojega življenja in svoje smrti.«

Audio: