Papež med splošno avdienco o Jezusovi molitvi: Kristjani smo poklicani biti pričevalci molitve

VATIKAN (sreda, 30. november 2011, RV) – Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco začel nov sklop katehez o molitvi, tokrat namenjenih Jezusovi molitvi. Jezus je namreč tudi učitelj naše molitve, on je dejavna in bratska opora v vsakem našem zatekanju k Očetu. Papež je vernike povabil, da se urijo v tesnem odnosu z Bogom, v molitvi, ki ni neredna, ampak stalna, polna zaupanja in zmožna razsvetljevati naše življenje, kot nas to uči Jezus. Izpostavil je, da smo v svetu, ki je zaprt za božje obzorje in upanje, kristjani poklicani biti pričevalci molitve.

Papež je začel katehezo s prizorom Jezusovega krsta v reki Jordan. Evangelist Luka piše, da je Jezus, po tistem, ko je skupaj z ostalim ljudstvom bil krščen, začel moliti: »Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj…« (Lk 3,21-22). Z molitvijo je Jezus dal krstu osebno potezo. Janez Krstnik je ljudi pozival, naj zares živijo kot Abrahamovi otroci, se spreobrnejo k dobremu in obrodijo sadove, ki so vredni spreobrnjenja. Krstnik je prinašal nekaj novega: krst je zaznamoval odločilen preobrat, odvrnitev od greha in začetek novega življenja. Tudi Jezus sprejme to povabilo in stopi v množico grešnikov, ki čakajo na obrežju Jordana. Po papeževih besedah se nam zastavlja vprašanje, zakaj Jezus hoče prejeti krst pokore in spreobrnjenja. Nima grehov, da bi jih priznal, torej ne potrebuje spreobrnjenja. Kot je zatrdil papež, Jezus pokaže svojo bližino tistemu delu ljudstva, ki je sledilo Krstnika in priznalo, da je samo imeti se za Abrahamove sinove nezadostno, in zato želi izpolnjevati Božjo voljo, zvesto odgovoriti na zavezo, ki jim jo je Bog obljubil po Abrahamu. »S tem, da Jezus, ki je brez greha, stopi v reko Jordan, na viden način pokaže svojo solidarnost s tistimi, ki priznavajo svoje grehe, se odločijo za kesanje in spremembo življenja,« je poudaril papež in dodal, da nam Jezus tako da razumeti, da biti del Božjega ljudstva pomeni vstopiti v nov način življenja, v življenje po Bogu.

S krstom Jezus napove križ, začne svojo dejavnost tako, da zavzame mesto grešnikov, sprejme na svoje rame težo greha vsega človeštva ter s tem izpolni Božjo voljo. Ko moli, pokaže na svojo tesno povezanost z Očetom, ki je v nebesih, izkusi njegovo očetovstvo, sprejme lepoto njegove ljubezni in v pogovoru z Očetom prejme potrditev svojega poslanstva. »V molitvi Jezus doživi neprekinjen stik z Očetom, da bi v celoti izpolnil načrt ljubezni do ljudi,« je dejal papež. Nadaljeval je, da je v ozadju te Jezusove molitve njegovo življenje v družini, ki je bila močno povezana z verskim izročilom izraelskega ljudstva. Gre za okoli trideset let življenja, ki je potekalo v skritosti in vsakdanjosti. V tesni povezanosti z Očetom, Jezus naredi prehod od skritega življenja v Nazaretu k svojemu javnemu delovanju.

Benedikt XVI. je dodal, da čeprav se je Jezus molitve naučil v svoji družini, je njen globlji in bistveni izvor v tem, da je Božji Sin, je v njegovem posebnem odnosu z Bogom Očetom. »V evangelijski pripovedi je okvir Jezusove molitve vedno postavljen v preplet med umestitvijo v tradicijo njegovega ljudstva in novostjo njegovega osebnega odnosa z Očetom,« je zatrdil papež. »Tudi v naši molitvi,« je nadaljeval, »se moramo vedno bolj učiti vstopati v odrešenjsko zgodovino, katere vrhunec je Jezus; pred Bogom moramo obnavljati osebno odločitev za njegovo voljo ter ga prositi moči, da bomo svojo voljo lahko uskladili z njegovo.«

Jezusova molitev se dotika vseh faz njegovega delovanja in vseh njegovih dni. Kljub težavam, se nikoli ne preneha. Evangeliji jasno prikazujejo Jezusovo navado, da je v molitvi pogostokrat prebil tudi del noči. Ko so odločitve nujne in zahtevnejše, se njegova molitev podaljša in okrepi. Papež je kot primer navedel Jezusovo molitev pred izbiro svojih učencev: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12-13).

Benedikt XVI. je sklenil, da se ob premišljevanju o Jezusovi molitvi moramo tudi mi vprašati, kako molimo, kateri čas posvetimo Bogu, ali se dovolj vzgaja v molitvi in kdo je lahko učitelj. Papež je izpostavil pomen molitve s Svetim pismom, predvsem v obliki lectio divina: »Poslušati, meditirati, molčati pred Gospodom, ki nam govori, je umetnost, ki se je naučimo tako, da jo stalno opravljamo.« Po papeževih besedah je molitev »dar, ki hoče biti sprejet; je Božje dejanje, ki pa z naše strani zahteva zavzetost in stalnost«. Ravno Jezus nam s svojim zgledom kaže, da se je njegova molitev poglobila ravno tako, da je dolgo in vdano molil, vse do molitve v vrtu Getsemani in na križu. Pri tem je Benedikt XVI. vernike pozval k trajni in zvesti molitvi: »Danes smo kristjani poklicani biti pričevalci molitve, ravno zato, ker je naš svet pogosto zaprt za božje obzorje in upanje, ki vodi v srečanje z Bogom. V globokem prijateljstvu z Jezusom, s tem, da živimo v njem in po njem sinovski odnos z Očetom, lahko preko naše zveste in stalne molitve odpremo okna proti Božjemu nebu. S tem, da življenje preživimo v molitvi, lahko tudi drugim pomagamo živeti. Tudi za krščansko molitev je res, da s tem, ko hodimo, se nam odprejo poti.«

Audio: