Priprava na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji

Nauk o Cerkvi
Zadnjič smo iz uvoda v smernice za sinodo o novi evangelizaciji videli, da je v današnjem času problem nauka o Cerkvi, po katerem se je Cerkev bolj ali manj sposobna oblikovati kot občestvo, kot bratstvo, kot Kristusovo telo, ne pa kot stroj ali podjetje. Benedikt XVI. je v eni od katehez predstavil nauk apostola Pavla o Cerkvi.

Začeti moramo z ugotovitvijo, da beseda 'Cerkev' /.../ izhaja iz grške besede 'ekklesia'! Prihaja iz stare zaveze in pomeni »zbor« izraelskega ljudstva; zbor, ki ga je Bog sklical, in zlasti vzoren zbor ob vznožju gore Sinaj. S to besedo je zdaj mišljeno novo občestvo krščanskih vernikov, ki se čutijo kot Božji zbor. To je nov zbor vseh ljudstev, ki ga je Bog sklical pred seboj.

Izraz 'ekklesia' se pojavlja samo pri Pavlu, ki je prvi pisec kakršnegakoli krščanskega spisa. To se zgodi v uvodu Prvega pisma Tesaloničanom, ko se Pavel dobesedno obrača na solunsko Cerkev ('ekklesia') (prim. nato tudi laodicejsko Cerkev 'ekklesia', v Kol 4,16). V drugih pismih govori o Božji Cerkvi, ki je v Korintu (1 Kor 1,2; 2 Kor 1,1), oziroma o Cerkvah v Galaciji (Gal 1,2 itd.) - gre torej za delne Cerkve -, a Pavel pove tudi, da je preganjal 'Cerkev Boga': ne neko krajevno skupnost, marveč 'Cerkev Boga'.

Tako vidimo, da ima beseda 'Cerkev' pomen z več razsežnostmi. Z ene strani pomeni Božji zbor na določenem kraju (v mestu, vasi, hiši). Pomeni pa tudi Cerkev v njeni celoti. In tako vidimo, da 'Cerkev Boga', ni seštevek raznih krajevnih Cerkva, marveč da razne krajevne Cerkve sestavljajo eno samo Cerkev Boga. Vse skupaj so 'Božja Cerkev', ki je pred posameznimi krajevnimi Cerkvami in v njih prihaja do izraza, se uresničuje v njih.

Pomembno je pripomniti, da se beseda 'Cerkev' skoraj vedno pojavlja z določujočim dostavkom 'Boga'. Ne gre za človeško združenje, ki je nastalo iz skupnih zamisli ali zanimanj, marveč gre za zbor, ki ga je Bog sklical. On je sklical Cerkev, in zato je ena sama v vseh svojih uresničenjih. Edinost Boga ustvarja edinost Cerkve v vseh krajih, kjer je.

Pozneje se bo Pavel v Pismu Efežanom izrecno ukvarjal s pojmom edinosti Cerkve v nepretrganosti s pojmom Božjega ljudstva, izraelskega ljudstva, ki so ga preroki imeli za 'Božjo nevesto' in je bilo sklicano zato, da bi kot nevesta živelo z Bogom. Pavel predstavlja Božjo Cerkev kot 'Kristusovo nevesto' v ljubezni, ki je v Kristusu samem eno telo in en duh.

Audio:

Nauk o Cerkvi 2. del
Pavel pravi, da Cerkev ni le organizem, marveč da ta zares postaja Kristusovo telo v evharistiji, v kateri vsi prejemamo njegovo telo in resnično postajamo njegovo telo. Tako se uresničuje poročna skrivnost, da vsi postajamo eno telo in en duh v Kristusu. Tako resničnost sega daleč onkraj sociološke podobe in na ta način izraza svoje pravo in globoko bistvo, se pravi edinost vseh krščenih v Kristusu, ki jih ima apostol kot »eno« v Kristusu, saj so izenačeni z zakramentom njegovega telesa. Ko Pavel tako govori, pokaže, da zelo dobro ve in tudi nam pomaga razumeti to, da Cerkev ne pripada njemu in ne nam. Cerkev je Kristusovo telo, je »Božja Cerkev«, je »Božja njiva, Božja zgradba ... Božji tempelj« (1 Kor 3,9.16).

Zadnja oznaka je posebno zanimiva, ker spletu medčloveških odnosov dodeljuje takšen pojem, ki je običajno označeval fizičen kraj, ki so ga imeli za svetega. Ta odnos med Cerkvijo in templjem dobiva zato dve med seboj dopolnjujoči se razsežnosti: z ene strani prideva cerkvenemu občestvu značilnost odmaknjenosti in čistosti, ki je pristajala sveti stavbi. Z druge strani pa je presežen tudi pojem materialnega prostora, da bi to vrednost prenesli na resničnost živega verujočega občestva. Če so prej gledali na templje kot na kraje Božje navzočnosti, zdaj vemo in vidimo, da Bog ne prebiva v stavbah iz kamna, marveč da je kraj Božje navzočnosti v svetu živo občestvo verujočih.

In končno zadnji odtenek: v Prvem pismu Timoteju Pavel označuje Cerkev kot »Božjo hišo / Božje gospodinjstvo« (1 Tim 3,15). To je zares izvirna opredelitev, ki se nanaša na Cerkev kot na občestveno zgradbo, v kateri doživljamo prisrčne medčloveške odnose zaupanja in družinske domačnosti. Apostol nam pomaga vedno globlje razumevati skrivnost Cerkve v njenih različnih razsežnostih kot Božji zbor v svetu.

To je veličina Cerkve in veličina naše poklicanosti: mi smo Božji tempelj v svetu, kraj, v katerem Bog resnično prebiva, in hkrati smo občestvo in družina Boga, ki je ljubezen. Kot Božja družina in hiša moramo v svetu uresničevati Božjo ljubezen in na ta način z močjo, ki prihaja iz vere, biti kraj in znamenje njegove navzočnosti.

Audio: