Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva

Apostol Pavel trdi, da je v dvojni ljubezni do Boga in do bližnjega podana in izpolnjena celotna postava. Tako je vsa postava uresničena v občestvu s Kristusom, v veri, ki oživlja ljubezen. Opravičeni smo s tem, da stopamo v občestvo s Kristusom, ki je ljubezen. Isto vidimo v evangeliju na slovesni praznik Kristusa Kralja. Gre za evangelij o Sodniku, katerega edino merilo je ljubezen. Sprašuje nas edino to: ali si me obiskal, ko sem bil bolan? Ko sem bil v ječi? Ali si mi dal jesti, ko sem bil lačen? Ali si mi dal obleko, ko sem bil nag? In tako pravičnost odloča v ljubezni. Zato moremo ob sklepu tega evangelija reči naslednje: samo ljubezen, samo ljubezen do bližnjega. Ljubezen pa uresničuje občestvo s Kristusom. Opravičeni smo torej tedaj, ko smo zedinjeni s Kristusom, in na noben drug način.

Preidimo zdaj k vprašanju: kakšne so temeljne kristjanove naravnanosti v zvezi s poslednjimi rečmi: smrtjo, koncem sveta? Prva naravnanost je gotovost, da je Jezus vstal, da je z Očetom, in prav tako je z nami, za vedno. Nihče ni močnejši od Kristusa, ker je z Očetom, je z nami. Zato smo varni, osvobojeni strahu. To je bistveni vidik krščanskega oznanjevanja. Kristus živi, premagal je smrt in vse zle moči. Živimo v tej gotovosti, v tej svobodi, v tem veselju. To je prvi vidik našega življenja v zvezi s prihodnostjo.

Na drugem mestu je gotovost, da je Kristus z menoj. Ker pa se je v Kristusu prihodnji svet že začel, to daje tudi gotovost upanja. Prihodnost ni temina, v kateri nihče ne najde smeri. Ni tako. Brez Kristusa je tudi danes za svet prihodnost temna, toliko je strahu pred prihodnostjo. Kristjan ve, da je Kristusova luč močnejsa in zato ne živi v nejasnem upanju, marveč v upanju, ki daje trdno gotovost in pogum za soočanje s prihodnostjo.

Končno, tretja naravnanost. Sodnik, ki bo spet prišel – je Sodnik in Rešenik hkrati –, nam je zaupal nalogo, da na tem svetu živimo kakor on. Podelil nam je svoje talente. Zato je naša tretja naravnanost naslednja: odgovornost za svet, za brate pred Kristusom in hkrati tudi gotovost glede njegovega usmiljenja. Oboje je pomembno. Ne živimo, kakor da bi bilo dobro in zlo isto, ker more biti Bog samo usmiljen. To bi bila prevara. V resnici živimo v veliki odgovornosti. Imamo talente, dolžni smo delati za to, da se ta svet odpre Kristusu in se prenovi. Kljub svojemu delu in čeprav v svoji odgovornosti vemo, da je Bog resničen Sodnik, smo tudi prepričani, da je ta Sodnik dober, poznamo njegov obraz, obraz vstalega Kristusa, Kristusa, ki je bil križan za nas. Zato smemo biti prepričani v njegovo dobroto in iti naprej z velikim pogumom.

Audio: