Duhovne misli Benedikta XVI. za 33. navadno nedeljo
Božja Beseda predzadnje nedelje bogoslužnega leta nas vabi k čuječnosti in dejavnosti,
medtem ko pričakujemo ponovni prihod Gospoda Jezusa ob koncu časov. Evangeljski odlomek
pripoveduje znano priliko o talentih, kot jo je zapisal sv. Matej (Mt 25,14-30). 'Talent'
je bil antični rimski kovanec velike vrednosti, ki pa je ravno zaradi priljubljenosti
te prilike postal sinonim za osebne darove, ki jih je vsak poklican razvijati. V resnici
besedilo govori o 'človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical
svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje' (Mt 25,14). Človek iz prilike
predstavlja namreč Kristusa samega, služabniki so njegovi učenci in talenti so darovi,
ki jim jih je Jezus zaupal. Zato ti darovi poleg naravnih sposobnosti predstavljajo
bogastvo, ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, da bi obrodili sadove. Ta dediščina
je njegova Beseda ohranjena v svetem evangeliju, krst, ki nas prenovi v Svetem Duhu,
molitev Oče naš, s katero se kot sinovi povezani s Sinom obračamo na Boga, nadalje
njegovo odpuščanje, ki ga je zapovedal prinašati vsem ter zatem zakrament njegovega
žrtvovanega telesa in njegove prelite krvi. Če rečemo na kratko: Božje kraljestvo,
ki je On sam, navzoč in živ med nami. Ta zaklad je Jezus zaupal svojim prijateljem
na koncu svojega zemeljskega bivanja.
Današnja prilika pa vztraja pri notranji
drži, s katero sprejmemo in cenimo ta dar. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža.
Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo
in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi naprimer, če nekdo, ki je prejel krst,
birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo Boga.
S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa tudi
povzdigne dobre sadove učencev, ki veseli prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi strahu
ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in ga delijo
z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, se množi samo, če se podarja! Ta zaklad
je narejen zato, da se porablja, vnovči, deli z drugimi, kakor nas o tem poučuje apostol
Pavel, veliki upraljalec z Jezusovimi talenti.
Evangeljski nauk, ki nam ga
ponuja današnje bogoslužje, je imel močan vpliv na zgodovinsko družbenem nivoju, saj
je v krščanskih narodih prebujal dejavno in podjetniško miselnost. Toda osnovno sporočilo
se nanaša na duha odgovornosti s katerim sprejmemo Božje kraljestvo, torej z odgovornostjo
do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila Devica Marija, ki je
potem, ko je sprejela najdragocenejši zaklad, Jezusa samega, ga z neizmerno ljubeznijo
podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki'
ter bomo tako nekega dne deležni 'veselja našega Gospoda'.