Preroška in oznanjevalna navzočnost Cerkve v Eritreji

ERITREJA (četrtek, 10. november 2011, RV) – Afriška država Eritreja letos praznuje stoletnico ustanovitve apostolskega vikariata. Ko se tamkajšnja katoliška Cerkev spominja svoje zgodovine, se je namesto zunanjih praznovanj raje odločila za slovesne obrede. Vernike so povabili na večernice in evharistično bogoslužje v katedralo glavnega mesta Asmara. Prisotni so bili vsi eritrejski katoliški škofje.

Krščanstvo v Eritreji je po izročilu prisotno od 4. stoletja dalje. Zgodovina vikariata pa se je začela 7. februarja 1911, ko je papež Pij X. eritrejsko apostolsko prefekturo, ustanovljeno leta 1894, povzdignil v vikariat. Vodenje je zaupal italijanskemu kapucinu Camillu Carrari. Pater Carrara je trinajst let, vse do svoje smrti leta 1924, vikariat vodil z izrednimi sposobnostmi. Med drugim je spodbujal duhovne poklice med domačini; bogoslovce je pošiljal v etiopski kolegij v Rimu; na ozemlju tradicionalnih verstev je odprl nove misijonske postojanke; posodobil je kateheze; podpiral je preganjane spreobrnjence; tiskal šolske in liturgične knjige v različnih jezikih; začel je izdajati dve reviji; zgradil katedralo v Asmari; odpiral je šole, sirotišnice in dispanzerje; skrbel je za misijonarje in si skupaj z njimi prizadeval za prevod Svetega pisma.

Sledila so leta vojne in tuje okupacije, med katerimi pa so si naslednika p. Carrare prav tako z izjemno apostolsko in misijonarsko delavnostjo prizadevali za dialog in mir. V tistem obdobju je bila ustanovljena katoliška univerza. Ko se je nato začela vojna za neodvisnost Eritreje, je katoliška Cerkev izgubila veliko svojih ustanov in s tem tudi sredstev za spodbujanje človeškega in družbenega razvoja. Vikariat se je posvetil predvsem pomoči žrtvam vojne, suše in lakote. Mnogi možje in žene so se žrtvovali ter se pogumno soočili z izgnanstvom, zaporom in nekateri celo s smrtjo. Leta težke preizkušnje so tako hkrati postala leta notranjega razvoja vitalnosti Cerkve. Med drugim je močneje prišla do izraza vloga laikov.

Po stotih letih ustanovitve apostolskega vikariata v Eritreji, se tamkajšnja katoliška Cerkev tako spominja vseh uspehov in tudi porazov, ki so neizogibni pri vsakem človeškem delu. Zaveda pa se, da njihovo delo vedno spremlja Bog, ki jih je že v preteklosti blagoslovil s prisotnostjo modrih voditeljev, velikodušnih misijonarjev, misijonark, duhovnikov, redovnic in laikov. Cerkev v Eritreji tako sedaj nosi veliko odgovornost, da se iz preteklih izkušenj uči in prevzame vlogo preroške in oznanjevalne navzočnosti v nelahki sedanjosti njihove dežele.

Audio: