80 let Radia Vatikan:
Skandinavski program

Poizkusno oddajanje v nordijskih jezikih, švedščini, danščini in norveščini, se je začelo leta 1953 pod okriljem nemškega uredništva. Pobudo je dal nemški glavni urednik, p. Emil Schmitz, ki je bil, preden je postal jezuit, uradnik na podmornici. Skandinavske oddaje so postale redne leta 1954. Odziv na Švedskem je bil takojšen in pozitiven. Uredništvo je prejelo številna pisma poslušalcev, ki so sporočali, da je slišnost odlična. Oddaje je bilo mogoče poslušati celo po avtoradiu.

Med prvimi uredniki je bil švedski pisec in profesor umetnostne zgodovine, Torgil Magnuson, ki je oddaje v švedskem jeziku snemal v jezuitski kuriji, novice pa je izbiral iz raznih biltenov. Kasneje je jezuit Peter Hornung začel pošiljati prepisana poročila iz Stockholma, vse dokler ni leta 1957 zaprosil p. Larsa Rootha, da bi prevzel vodstvo švedskega programa. P. Rooth je oddaje sprva snemal v svoji garderobni omari na Švedskem in jih nato pošiljal v Rim. Leta 1965 je sicer prišel v Rim, da bi sledil zaključku 2. vatikanskega koncila, toda ni želel ostati, ampak se je vrnil na sever Evrope in nadaljeval s pošiljanjem posnetih programov.

Preobrat za švedski program se je zgodil poleti 1968, ko je dr. Ingrid Sundsten Amici prevzela delo napovedovalke. Nekoč zaradi stavke na pošti besedila niso prispela s Švedske in tako je Ingrid Sundsten začela oddaje v švedskem jeziku pripravljati v Rimu. Leta 1975 se je skandinavsko uredništvo ločilo od nemškega in postalo neodvisno. P. Rooth je bil prvi glavni urednik, čeprav se je šele leta 1981 nastanil v Rimu. Ostal je do leta 1997.

V skoraj 60 letih delovanja se je spreminjala tudi dolžina njihovega programa. Sprva so imeli na voljo 15 minut na teden, sedaj pa imajo na voljo 20 minut na dan. Možnost pokrivanja več nordijskih jezikov je bila ves ta čas odvisna od prisotnosti danskih in norveških sodelavcev. Pogosto so priskočili na pomoč bogoslovci iz skandinavskih držav, ko so med svojim študijskim bivanjem v Rimu pripravljali tudi oddaje v svojem jeziku.

Posebnost delovanja skandinavskega uredništva je oddajanje v luteranskih deželah. Veliko število poslušalcev ni katoličanov. To pa poleg posredovanja nauka svetega očeta in živega učiteljstva Cerkve zahteva tudi sposobnost razlaganja resničnosti univerzalne Cerkve, da bi s tem spodbujali poznavanje in premagovali nekatere močne predsodke. Kar zadeva lokalno katoliško Cerkev, ki živi kot manjšina, si skandinavski program prizadeva pomagati pri ohranjanju povezanosti z Rimom in preostalo univerzalno Cerkvijo. To vlogo opravlja tudi v Rimu: kadar pridejo skupine študentov ali romarjev, jih sprejmejo, jim govorijo o papežu, Vatikanu, Cerkvi in tudi o radiu.

Skandinavsko uredništvo zajema tudi program v finskem jeziku, ki ima svoje korenine v Estoniji. Tam je v začetku 60. let p. Vello Salo začel pripravljati oddaje v estonščini. Estonija je bila v tistem obdobju ena izmed držav nekdanje Sovjetske zveze in je trpela zaradi prisilne rusifikacije. Oddaje so bile zato seveda vztrajno ovirane in p. Salo je za pomoč prosil finske poslušalce, in sicer, če lahko pošiljajo poročila o poslušanosti. Tako se je rodilo pogosto dopisovanje. Med koncilom je p. Salo odšel v Jeruzalem, toda še naprej je nekaj časa pošiljal posnetke. Nato pa se je estonski program prekinil. V 70. letih so finski poslušalci pisali p. Larsu Roothu in ga prosili za program v finskem jeziku. Le-ta je po njegovi zaslugi nato nastal leta 1975. Šlo je za tedensko dvajsetminutno oddajo, za katero je skrbela sestra Benedetta, ki pa se je leta 1980 vrnila na Finsko. Leto dni kasneje je skrb za oddajo, ki je bila sedaj na programu dvakrat tedensko, prevzela M-Leena Lehtinen Monti. Vsebina oddaje od takrat dalje povzema dejavnosti svetega očeta, novice iz katoliškega sveta in dogodke, povezane s katoliškim naukom, iz vsakodnevnega življenja. Njihov program pa je tudi stalno v stikih z luteranskimi in pravoslavnimi brati.

Audio: