Priprava na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji
Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere
Uvod
Uvod v smernice za škofovsko sinodo se začne s stavkom iz Pisma apostola Pavla Rimljanom, v katerem apostol navaja preroka Izaija: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni«.
V zadnjih desetletjih se je vedno bolj pokazala nuja po novi evangelizaciji, kar sta opazila že Benediktova predhodnika Pavel VI. in Janez Pavel II.. Pavel VI. je napisal apostolsko spodbudo o evangelizaciji Evangeli nuntiandi, medtem ko ta tema zaznamuje celotno papeževanje blaženega Janeza Pavla II. Benedikt XVI. pa je temo o novi evangelizaciji ob zaključku posebne sinode za bližnji vzhod postavil za prioriteto katoliške Cerkve z besedami: »Med zasedanjem sinode je bila večkrat poudarjena potreba, da ponudimo evangelij osebam, ki ga slabo poznajo ali pa so se celo oddaljile od Cerkve. Večkrat je bila omenjena nujnost nove evangelizacije tudi na Bližnjem vzhodu. Ta tematika je dokaj razširjena predvsem v deželah z starodavno krščansko tradicijo. Nedavna ustanovitev Papeškega sveta za spodbujanje nove evangelizacije, je odgovor na to globoko potrebo. Zato, potem ko sem se posvetoval s škofi vsega sveta in potem ko sem slišal mnenje Rednega sveta tajništva redne škofovske sinode, sem odločil posvetiti naslednje redno zasedanje sinode leta 2012 naslednji temi: 'Nova evangelizatio ad christianam fidem tradendam', Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere.«
Od 2. vatikanskega koncila naprej je nova evangelizacija postala vedno bolj jasen način, s katerim se je možno soočati z izzivi današnjega sveta, ki se hitro spreminja, ter kot pot, kako živeti danes dar, po katerem nas je zbral skupaj Sveti Duh, da bi imeli izkušnjo Boga, ki je naš Oče ter bi iz te izkušnje pričevali in oznanjali vsem veselo novico – evangelij Jezusa Kristusa.
Cerkev s tem, ko oznanja in posreduje vero, posnema delovanje Boga samega, ki se priobčuje človeštvu tako, da daruje Sina, ki živi v trinitaričnem občestvu ter je po izlitju Svetega Duha v dialogu s človeštvom. Da bo evangelizacija odsev tega božjega priobčevanja, se mora Cerkev pustiti oblikovati delovanju Duha ter postati podobna križanemu Kristusu, ki razodeva svetu obličje ljubezni in občestva Boga samega. Na ta način bo odkrila svojo poklicanost, da je Cerkev mati, ki poraja svoje otroke za Gospoda tako da posreduje vero ter uči ljubezen, ki poraja in hrani njene otroke. V središču oznanila je Jezus Kristus v katerega verujemo in za katerega pričujemo. Posredovanje vere je v glavnem posredovanje Svetega pisma, predvsem evangelija, iz katerih spoznamo Gospoda Jezusa.
Ravno papež Pavel VI., ki je ponovno poudaril prednost evangelizacije, je spomnil vse vernike: »Prav koristno bo, če se bo vsak kristjan in vsak oznanjevalec v molitvi poglobil v tole misel: 'Ljudje bodo mogli zaradi Božjega usmiljenja doseči odrešenje in zveličanje tudi po drugih poteh, čeprav jim mi ne oznanimo evangelija. Toda ali se bomo mogli zveličati mi sami, če jim ga iz nemarnosti, iz strahu ali sramu – čemur je sv. Pavel dejal 'sramovati se evangelija' – ali zaradi krivih idej, ne oznanjamo? To vprašanje, s katerim se zaključi apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, zveni kot izvirna razlaga stavka sv. Pavla s katerim smo začeli to razmišljanje ter nam pomaga razumeti tematiko s katero se hočemo soočiti: osrednja naloga Cerkve danes je evangelizacija.«
Audio:
Zadnjič smo iz uvoda v smernice za sinodo videli, da je osrednja naloga Cerkve danes, evangelizacija. Koristno bo za praktični nivo preveriti naše življenje, našo sposobnost za oznanjevanje, da bi izboljšali naše postopke ter načine oznanjevanja. Če gremo še globlje, se je potrebno vprašati tudi o kvaliteti naše vere, našega načina, kako se čutimo in smo kristjani, učenci Jezusa Kristusa, poslani, da ga oznanjamo svetu ter smo kot njegove priče, polni Svetega Duha poklicani, da naredimo za njegove učence ljudi iz vseh narodov (prim. Mt. 28,19).
Besede dveh učencev na poti v Emavs, kažejo na enega od značilnih zgrešenih načinov oznajnjevanja Kristusa, saj so nesposobne prenašati življenje. Učenca namreč oznanjata mrtveca, pripovedujeta o svojih razočaranjih ter o izgubi upanja. S tem sta Cerkvi vseh časov pokazala, da obstaja oznanjevanje, ki ne daje življenja, ampak vklenja v smrt bodisi oznanjevanega Kristusa, bodisi oznanjevalce in tudi tiste, katerim je oznanilo namenjeno. Na vprašanje glede posredovanja vere, ki ni pobuda osamljenega posameznika, temveč je skupnostno ter cerkveno dejanje, ne smemo iskati odgovora v učinkovitih komunikacijskih strategijah niti v analitičnem osredotočenju na naslovnike, naprimer na mlade, saj se vprašanje tiče tistega, kateremu je bilo zaupano to duhovno dejanje, kar pomeni, da se mora Cerkev sama vprašati o tem. To pa omogoča, da soočanje s problemom ne bo samo od zunaj, temveč bo res takšno kot mora biti, saj se dotakne Cerkve v vsem tem, kar je in kako živi, torej od znotraj. Tako bomo morda prišli do tega, da je problem nerodovitnosti oznanjevanja danes ter kateheze v modernih časih, problem nauka o Cerkvi, po katerem se je Cerkev bolj ali manj sposobna oblikovati kot občestvo, kot bratstvo, kot Kristusovo telo, ne pa kot stroj ali podjetje.
Audio:
Potujoča Cerkev je po svoji naravi misijonarska (M 2). Ta trditev 2. vatikanskega koncila na preprost in popoln način povzame cerkveno izročilo. Cerkev je misijonarska zato, ker ima svoj izvor po načrtu Boga Očeta v poslanstvu Jezusa Kristusa ter v poslanstvu Svetega Duha. Poleg tega je Cerkev misijonarska tudi zato, ker je takšna od svojega začetka, saj je oznanjevalka in pričevalka tega Božjega razodetja ter zbira razkropljeno Božje ljudstvo tako, da se lahko izpolni prerokba preroka Izaija, ki so jo cerkveni očetje prebrali kot naslovljeno nanjo: »Razširi prostor svojega šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole! Kajti razširila se boš na desno in na levo, tvoji potomci bodo podedovali narode in naselili opuščena mesta« (Iz 54,2-3).
Trditve apostola Pavla: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1Kor 9,16) se prenesejo in usmerijo na celotno Cerkev. Na to nas spominja papež Pavel VI.: »Oznanjati evangelij vsem ljudem je bistveno poslanstvo Cerkve. Evangeliziranje je milost in poklicanost lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Ona obstaja zato, da evangelizira« (O evangelizaciji 14).
V tej dvojni misijonski in evangelizatorski dinamiki, Cerkev ni samo aktivni udeleženec, subjekt oznanjevanja, ampak je tudi poslušalka in učenka. Cerkev kot evangelizatorka najprej evangelizira samo sebe. Cerkev ve, da je vidni sad tega neprekinjenega evangelizacijskega dela, ki ga Sveti Duh vodi skozi zgodovino, da bi ljudstvo odrešenih pričevalo živ spomin Boga Jezusa Kristusa. Danes lahko še s toliko večjih prepričanjem podpremo to našo gotovost, saj izhajamo iz zgodovine, ki nam izroča čudovite strani poguma, predanosti, drznosti, navdiha in razumnosti. Strani, ki nam zapuščajo številne odmeve in sledi v besedilih, molitvah, v vzgojnih modelih in metodah, duhovnih vodnikih, v poteh uvajanja v vero ter v vzgojnih delih in ustanovah.
Audio:
Evangelizacija in razločevanje
Za Cerkev je pomembno prepoznati to razsežnost poslušanja in učenja, ki je vtkana v delo evangelizacije tudi iz drugega razloga, poleg prej omenjenega zahvaljevanja in zrenja čudovitih Božjih del. Cerkev se poleg tega, da je posrednik, prepozna predvsem kot sad te evangelizacije, saj je prepričana, da vodenje vsega tega procesa ni v njenih rokah temveč v Božjih, ki jo vodi skozi zgodovino po svojem Duhu. Kakor dobro nakaže apostol Pavel v besedilu na začetku tega uvoda (Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni), Cerkev ve, da Sveti Duh vodi delovanje evangelizacije. Na njega se zanaša pri prepoznavanju načinov, časov in prostorov za tisto oznanilo, za katero je poklicana, da živi.To je dobro vedel sv. Pavel, ki je v času velikih sprememb, ki so bile na začetku Cerkve, priznal ne samo 'teoretično' ampak v resnici prvenstvo organiziranja in odvijanja evangelizacije Bogu. Uspel je dokazati razloge za ta primat tako, da se je skliceval na Sveto pismo, oziroma natančneje na Preroke.
Apostol Pavel prepozna v tem primatu delovanje Duha v močnem in pomenljivem trenutku za Cerkev, ki se poraja. Njenim vernikom se namreč zdi, da je porebno iti po drugih poteh. Prvi kristjani se pokažejo negotove pred sprejemanjem nekaterih temeljnih odločitev. Tako se proces evangelizacije spremeni v proces razločevanja. Oznanjevanje zahteva predhodno poslušanje, razumevanje in razlago.
Audio:
Prejšnjič smo videli, kako je Pavel prepoznal pri evangelizaciji delovanje Duha in sicer v močnem in pomenljivem trenutku za Cerkev, ki se poraja. Njenim vernikom se namreč zdi, da je porebno iti po drugih poteh. Prvi kristjani se pokažejo negotove pred sprejemanjem nekaterih temeljnih odločitev. Tako se proces evangelizacije spremeni v proces razločevanja. Oznanjevanje zahteva predhodno poslušanje, razumevanje in razlago.
Današnji čas je v tem pogledu zelo podoben stanju v času svetega Pavla. Tudi mi, kot kristjani, živimo v obdobju velikih zgodovinskih in kulturnih sprememb, kot bomo to bolj podrobno videli pozneje. Dejanje evangelizacije tudi od nas zahteva podobno, sorazmerno in istočasno razločevanje. Že pred več kot štiridesetimi leti je 2. vatikanski koncil zatrdil: »Človeštvo stoji danes v novem obdobju svoje zgodovine. Temu obdobju dajejo pečat globoke in nagle spremembe, ki polagoma zajemajo ves svet« CS 4,2. Te spremembe o katerih je govoril koncil so se v obdobju po koncilu samo še pomnožile ter za razliko od tistih časov, ne vlivajo samo upanja, ne prebujajo samo utopičnih pričakovanj, ampak porajajo strah in skeptičnost. Tudi prvo desetletje tega novega stoletja – tisočletja je bilo prizorišče sprememb, ki so na neizbrisljiv način zaznamovale, v več primerih na zelo dramatičen način, zgdovino ljudi.
Živimo v zgodovinskem trenutku, ki je poln sprememb in napetosti, izgube ravnovesja in opornih točk. Naše obdobje nas sili, da živimo vedno bolj stisnjeni od sedanjosti ter začastnosti in zato vedno težje prisluhnemo ter posredujemo spomin človeštva ter vrednote na katerih je možno graditi prihodnjost novih generacij. V takšnem okvirju navzočnost kristjanov, delovanje njihovih institucij ni zaznano na naraven način temveč povzroča sumničenja. V zadnjih desetletjih so se pomnožila kritična vprašanja glede Cerkve, kristjanov ter glede obličja Boga, ki ga oznanjamo. Zaradi tega se je naloga evangelizacije znašla pred novimi izzivi, ki postavljajo pod vprašaj že ustaljenje prakse, slabijo ustaljene in že standardizirane postopke, skratka silijo Cerkev, da se vpraša o pomenu svojih oblik oznanjevanja in posredovanja vere. Kljub temu pa Cerkev pred temi izzivi le ni čisto neprirpavljena, saj se je z njimi soočala že na dveh zasedanjih škofovske sinode, ki jih je izrecno posvetila tematiki oznajevanja ter posredovanja vere, kakor pričujeta posinodalni apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi (Oznanjevanje evangelija) ter Catechesi tradendae (O katehezi). Za Cerkev sta bila ta dva pomenljiva dogodka pomembna, sa je pregledala in poživila svoje poslanstvo evangelizatorke.
Audio:
Evangelizirati v današnjem svetu, začeti pri njegovih izzivih
»Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni«.
Besedilo sv. Pavla, kot vodilo pri tem uvodu, nam pomaga razumeti smisel in razloge za bližajoče se redno splošno zasedanje škofovske sinode, na katero se pripravljamo. V tem zadnjem obdobju zaznamovanem s spremembami in preobrazbami je za Cerkev koristno, da ustanovi prostore in priložnosti za poslušanje ter medsebojno soočanje, ker s tem ohranja na visoki ravni kvaliteto izvajanja razločevanja, ki je potrebno za takšno evangelizacijo, za kakršno je Cerkev poklicana, da jo živi. Prihodnje redno generalno zasedanje bo izjemna priložnost za eno od etap tega procesa razločevanja. Od sinodalnih zasedanj o evangelizaciji ter katehezi so bile na družbeno kulturnem področju številne spremembe, nekatere neprevedljive, kot naprimer ekonomsko finančna kriza, katerih posledice je mogoče opaziti v naših krajevnih okoljih. Tudi Cerkev je bila zaradi teh sprememb primorana soočiti se novimi vprašanji, razumeti nove pojave, spremeniti ustaljene načine, postopke delovanja, da bi lahko z njimi na nov način posredovala evangeljsko upanje. Prav ta kulturno družbeni kontekst nas je na povsem naraven način pripeljal do prihodnjega sinodalnega zasedanja. Od medsebojnega poslušanja in soočanja bomo izšli obogateni in pripravljeni izbrati tiste poti, ki jih Bog z namenom, da bi postal viden in bi ga ljudje lahko našli, gradi po Svetem Duhu, kot je to predstavil prerok Izaija (prim. Iz 40,3; 57,14; 62,10).
Audio:
Prvo poglavje: Čas nove evangelizacije
»In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?« (Rim 10,14).
Nova evangelizacija in pomen definicije
Čeprav je pojem 'nova evangelizacija' sedaj že zelo razširjen in sprejet, pa je to vseeno pojem, ki se je projavil v novejšem obdobju cerkvenega in pastoralnega razmišljanja in tudi ne vedno z zelo jasnim in določenim pomenom. Prvič ga je uporabil papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem na Poljsko med homilijo v svetišču sv. Križa, ne da bi ga posebej poudarjal, tako da bi takrat težko napovedali njegovo vlogo, ki jo bo imel. Dejal je: »Tam, kjer je postavljen križ, postane ta znamenje, da je tja že dospela vesela novica zveličanja človeka po Božji Ljubezni. Nov lesen križ je bil postavljen nedaleč vstran, ravno med praznovanji Tisočletnice (krščanstva na Poljskem). Z njim smo sprejeli znamenje, da se na pragu tretjega tisočletja, v teh novih časih, v teh novih življenskih pogojih, ponovno oznanja evangelij. Začela se je nova evangelizacija, kot da bi šlo za ponovno oznanilo, čeprav je v resnici še vedno isto.«
Papež je zatem pojem 'nove evangelizacije' ponovno uporabil predvsem v svojem nauku namenjenem Cerkvi v Latinski Ameriki. In sicer kot orodje novega zagona, kot sredstvo posredovanja 'energije' za novo misijonsko ter evangelizatorsko gorečnost. Škofom v Latinski Ameriki je takole spregovoril: »Obhajanje pol tisočletja evangelizacije bo dobilo svoj poln pomen, če bo ta zavzetost vas škofov skupaj z duhovniki ter vašimi verniki, zavzetost, ki ni ponovna evangelizacija temveč nova evangelizacija. Nova v svoji gorečnosti, v svojih metodah ter izrazih.« Ne gre za to, da se ponovno naredi nekaj, kar je bilo slabo narejeno ali kar ne deluje, kot da bi šlo za implicitno obsodbo neuspeha. Nova evangelizacija ni preprosto ponovitev prve, ampak je pogum, da si upamo uporabiti nove poti v spremenjenih pogojih, v katerih je Cerkev danes poklicana, da živi oznanjevanje evangelija. Latinskoameriška celina je bila takrat poklicana soočiti se z novimi izzivi, kot je bilo širjenje komunistične ideologije ter pojav sekt. Nova evangelizacija je bilo torej delovanje, ki je sledilo procesu razločevanja, s katerim je bila Cerkev v Latinski Ameriki poklicana razbirati in vrednotiti stanje v katerem se je znašla.
Ta pomen pojma je prevzel in razširil papež Janez Pavel II. v svojem nauku za vso Cerkev v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo (Redemptoris missio) z besedami: »Danes se mora Cerkev spoprijeti z drugimi izzivi, tako da se usmerja proti novim mejam, bodisi prvim misijonom ad gentes, bodisi k novi evangelizaciji narodov, ki so že prejeli Kristusovo oznanilo. Danes se zahteva od vseh kristjanov, od delnih Cerkva in od vesoljne Cerkve isti pogum, ki je gnal misijonarje v preteklosti in ista pripravljenost poslušati glas Duha.« Nova evangelizacija je predvsem duhovno delovanje, je sposobnost, da danes prevzamemo in ponotranjimo pogum in moč prvih kristjanov, prvih misijonarjev.
Torej je delovanje, za katero pa je najprej potreben proces razločevanja o 'zdravstvenem stanju krščanstva, o storjenih korakih ter o težavih, s katerimi smo se srečali. Papež Janez Pavel II. je to bolj natančno opisal v posinodalni apostolski spodbudi o krščanskih laikih z besedami: »Cerkev mora danes napraviti velik korak naprej v svoji evangelizaciji, stopiti mora v novo zgodovinsko etapo svoje misijonarske razgibanosti. V svetu, ki z zmanjševanjem razdalj postaja vedno manjši, morajo cerkvena občestva skrbeti za medsebojno prijateljstvo, za izmenjavo moči in sredstev, za skupno izvrševanje enega in skupnega poslanstva oznanjevanja in življenja evangelija. Sinodalni očetje so rekli: 'Tako imenovane mlade Cerkve potrebujejo pomoč starejših Cerkva, te pa potrebujejo pričevanja in zagnanosti mladih Cerkva, tako da posamezne zajemajo bogastvo druga od druge'.«
Audio:
Sedaj smo že sposobni prepoznati dinamično delovanje, ki je bilo dano pojmu 'nove evangelizacije'. K uporabi tega pojma se zateče takrat, ko se želi pokazati na prenovitveno prizadevanje poklicanosti Cerkve, da bi bila nenehno kos izzivom, ki jih današnji družbeni in kulturni kontekst zaradi velikih sprememb postavlja krščanski veri, njenemu oznanjevanju in pričevanju. Pred temi izzivi se Cerkev nikakor ne vda ali zapre vase, temveč sproži proces poživljanja svojega tela tako, da ponovno postavi v središče Jezusa Kristusa ter srečanje z Njim. V tem srečanju nam Jezus podarja Svetega Duha in nove moči za oznanjevanje in razglašanje evangelija preko novih poti, sposobnih nagovoriti današnje kulture.
Tako oblikovan pojem 'nove evangelizacije' so prevzeli in ponovno lansirali na celinskih sinodalnih zasedanjih, ki so potekale v luči priprave na Jubilej 2000. Kot sprejet pojem se je ustalil takrat tudi pri pastolralnih in cerkvenih razmišljanjih znotraj krajevnih Cerkva. 'Nova evangelizacija' je postal sinonim za duhovni zagon verskega življenja v krajevnih Cerkvah, za začetek procesov razločevanja družbenih in kulturnih sprememb, ki vplivajo na krščansko življenje v različnih kontekstih, ponovno prebiranje verskega izročila, sprejemanja novih odgovornosti in novih moči za veselo in nalezljivo oznanjevanje evanglija Jezusa Kristusa. Zelo zgoščene in pomenljive so besede papeža Janeza Pavla II. Cerkvi v Evropi v posinodalni apostolski spodbudi iz leta 2003: »Na prvem izrednem zasedanju leta 1991 se je jasno pokazala nuja in potreba po 'novi evangelizaciji'. Zavedali smo se, da se danes Evropa ne more več samo sklicevati na dosedanjo krščansko dediščino. Vživeti se mora v položaj, ki ji bo omogočil, da bo znova odločala o prihodnosti Evrope v srečevanju z osebo in sporočilom Jezusa Kristusa« (CD103, 2).
Audio:
Kljub razširjenosti in splošnemu poznavanju pojma nove evangelizacije, se ga pogosto ne uspe dojeti v vsej njegovi polnosti tako v pogovorih, ki potekajo znotraj Cerkve ali v kulturnih krogih. Do tega pojma obstajajo namreč nekateri predsodki, kot naprimer, da se hoče s tem pojmom preklicati in umakniti nekatere pretekle strani zgodovine iz življenja krajevnih Cerkva. Drugi izražajo bojazen, da se pod pojmom nove evangelizacije skrivajo prozelitistični nameni Cerkve, predvsem v odnosu do drugih krščanskih veroizpovedi. Nekateri mislijo, da se s to definicijo pripravlja sprememba v drži Cerkve do tistih, ki ne verujejo in se jih namesto kot sogovornike znotraj tega, kar je skupno človeško ter iskanja resnice našega bivanja, hoče spremeniti v predmet prepričevanja. Papež Benedikt XVI. je med svojim apostolskim potovanjem v Češki republiki septembra 2009 prisluhnil tej zaskbljenosti in odgovoril nanjo z besedami: »Ob tem mi pridejo na misel Jezusove besede s katerimi navaja preroka Izaija, da mora biti tempelj hiša molitve za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7; Mr 11,17). S tem je Jezus mislil na tako imenovano dvorišče poganov, ki ga je očistil trgovanja, da bi ponovno postal prostor za pogane, ki bi hoteli moliti k edinemu Bogu, četudi se niso mogli pridružiti njegovi skrivnosti, za katero je bila pridržana notranjost templja. To je bil prostor molitve za pripadnike vseh ljudstev. Mišljene so bile tiste osebe, ki so poznale Boga samo od daleč in so bile nezadovoljne s svojimi bogovi, obredi, miti, torej osebe, ki so hrepenele po Čistem in Velikem, čeprav je za njih Bog še vedno ostal 'neznani Bog' (prim. Apd 17,23). Vsekakor so imeli možnost moliti neznanega Boga in preko tega priti v stik s pravim Bogom, čeprav so še vedno ostali znotraj različnih zaslepljenosti. Mislim, da bi morala tudi danes Cerkev odpreti neke vrste 'dvorišče za pogane', kjer bodo lahko ljudje na nek način prišli v stik z Bogom, ne da bi ga poznali, torej še prej, preden bi našli dostop do njegove skrivnosti, v katere službi je notranje življenje Cerkve.«
Podobno je papež Benedikt XVI. zapisal v poslaniciza 44. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja leta 2010. »V lanski poslanici sem spodbudil voditelje komunikacijskih procesov, naj spodbujajo kulturo spoštovanja do dostojanstva in vrednosti človeške osebe. To je ena izmed poti, po katerih je Cerkev poklicana izvajati diakonijo kulture na sodobni digitalni celini. Z evangelijem v roki in v srcu je potrebno poudariti, da je potrebno še naprej pripravljati poti, ki vodijo do Božje besede, ne da bi pri tem zanemarili posebno pozornost do tistih, ki iščejo, ampak jo obujati kot prvi korak evangelizacije. Pastorala digitalnega sveta je poklicana upoštevati tudi vse, ki ne verujejo, so nezaupljivi in imajo v srcu željo po absolutnem in trajnih resnicah, saj novi mediji omogočajo navezovanje stikov z verniki vseh verstev, z neverujočimi in ljudmi drugih kultur. Kakor si je prerok Izaija predstavljal hišo molitve za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7), ali bi bilo morda mogoče razmišljati o tem, da bi splet nudil prostor – kakor je bilo dvorišče poganov v jeruzalemskem templju – tudi tistim, za katere je Bog še vedno neznanec?«
Audio:
Vernikom morajo biti pri srcu tudi tiste osebe, ki se imajo za agnostike ali neverne. Te osebe se morda lahko prestrašijo, ko slišijo o novi evangelizaciji, kakor da so one predmet poslanstva. A kljub temu je vprašanje o Bogu navzoče tudi pri njih. Iskanje Boga je bil osnovni motiv, iz katerega se je rodilo zahodno meništvo in z njim zahodna kultura. Prvi korak evangelizacije je zato ohranjati to iskanje živo. Zato je potrebno ohranjati dialog ne le z religijami, temveč tudi s tistimi, ki jim je religija nekaj tujega.
Naslednji element nove evangelizacije, ki nam je dan v premislek, je podoba 'dvorišča poganov'. Ta kaže na drznost kristjanov, da nikoli ne odnehajo pri pozitivnemu iskanju poti za vzpostavljanje oblik dialoga, v katerem prisluhnejo najglobljim pričakovanjem ljudi in njihovi žeji po Bogu. Ta drznost omogoča postavitev vprašanja o Bogu znotraj teh kontekstov v obliki podelitve lastne izkušnje iskanja in pripovedovanja o srečanju z evangelijem Jezusa Kristusa, kot o daru. Da bomo tega zmožni in sposobni, je najprej potreben čas za samopreverjanje in očiščevanje, saj bomo le tako prepoznali strahove, utrujenost, omotičnost, zagledanost vase, torej vse tisto, kar je mogoče kultura, v kateri živimo, povzročila v nas. Za naslednji čas pa bo potreben vzgib, podati se na pot ob pomoči Svetega Duha, proti tisti izkušnji Boga kot Očeta, ki nam omogoča živeto srečanje z Kristusom oznanjati vsem ljudem. Ta dva časa ne predstavljata dve etapi, ki si časovno sledita, temveč kot duhovno gibanje, ki se brez prestanka izmenjuje v življenju kristjana. O teh dveh časih pripoveduje apostol Pavel, ko opisuje izkušnjo vere, kot osvoboditev od »oblasti teme« in prestavitev »v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov« (Kol 1,13-14; prim tudi Rim 12,1-2). Ta drznost pa ni nekaj popolnoma novega za krščanstvo, saj zasledimo to držo že tudi v patristični literaturi.
Audio:
Prizorišča nove evangelizacije
Nova evangelizacija je torej sposobna in pogumna drža. Nova evangelizacija je sposobnost krščanstva, da prebira in razbira nova prizorišča, ki so se v zadnjih desetletjih pojavila znotraj človeške zgodovine, z namenom, da vstopi vanje in jih spremeni v kraje pričevanja in oznanjevanja evangelija. Ta prizorišča so že v preteklosti večkrat analitično razbrali in jih opisali, kot naprimer papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Odrešenikovo poslanstvo. Gre za družbena, kulturna, ekonomska, politična in verska prizorišča.
Kulturno prizorišče
Najprej si bomo ogledali prizorišče kulturnega ozadja. Smo v obdobju globoke sekularizacije, s katero se je izgubila sposobnost poslušanja ter razumevanja evangelija kot živega in poživljajočega sporočila. Sekularizacija, predvsem močno zakoreninjena v zahodnem svetu, je rezultat družbenih dogodkov ter gibanj, kakor tudi misli, ki so globoko zaznamovali zgodovino in identiteto. Sekularizacija se v naših kulturah predstavlja, kot pozitivna plat osvoboditve od tega, da si ni možno predstavljati življenje sveta in človeštva brez sklicevanja na onostranstvo. Dandanes se njen vpliv večinoma ne izraža več v obliki javnih odprtih in ostrih govorov proti Bogu, veri in krščanstvu, čeprav še kdaj pa kdaj dvigne takšen protikrščanski, protiverski ali protiklerikalni ton. Seularizacija je danes prevzela bolj nevsiljiv ton, ki je tej kulturni obliki omogočil vstopiti v vsakodnevno življenje oseb in s tem razviti miselnost, v kateri je Bog delno ali popolnoma odsoten iz človeškega bivanja in zavesti. Takšen način pa ji je omogočil vstopiti tudi v življenje kristjanov ter cerkvenih skupnosti. Tako sekularizacija ni več grožnja od zunaj, ampak področje vsakodnevnega soočanja. Vse to pa odraža tako imenovano kulturo relativzma. Ta je vplivala in še vpliva na antropološki pogled, ki postavlja pod vprašaj osnovne človeške izkušnje, kot je odnos med moškim in žensko, ter smisel porajanja in smrti.
Audio:
Vrata vere
Zadnjič smo se ustavili pri kulturnem prizorišču, ki ga že nekaj časa zaznamuje sekularizacija ter vedno bolj prefinjnjena kultura relativizma. Papež Benedikt XVI. je v apostolskem pismu Vrata vere predstavil povezanost vsebine vere in dejanja vere, ki nam omogočata resnično soočenje z današnjo relativistično kulturo.
»Na tej točki želim skicirati pot, ki bo pomagala pri globljem razumevanju ne samo vsebin vere, ampak tudi dejanja, s katerim se odločimo, da se bomo povsem svobodno docela zaupali Bogu. Med dejanjem vere in vsebinami, ki jim pritrjujemo, namreč vlada globoka edinost. Apostol Pavel omogoča vstop v notranjost te stvarnosti, ko piše: »S srcem verujemo ... z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja« (Rim 10,10). Srce pomeni, da je prvo dejanje, s katerim pridemo do vere, Božji dar in delo milosti, ki deluje in preobrača človeka vse do njegove najgloblje notranjosti.
Izpovedati z usti pa pomeni, da vera vključuje tudi pričevanje in javno nalogo. Kristjan ne more nikoli misliti, da je verovanje zasebna zadeva. Vera pomeni odločiti se ostati z Gospodom in živeti z Njim. 'Življenje z Njim' uvaja v razumevanje razlogov za verovanje. Ravno zato, ker je svobodno dejanje, vera zahteva tudi družbeno odgovornost do tega, kar verujemo. Cerkev na binkoštni dan jasno pokaže to javno razsežnost verovanja in oznanjevanja svoje vere vsem ljudem brez strahu. Dar Svetega Duha nas usposobi za poslanstvo in utrjuje naše pričevanje tako, da je to iskreno in pogumno.
Kot lahko vidimo, je poznavanje vsebin vere bistvenega pomena za zorenje osebnega soglasja oziroma polne pripadnosti z umom in voljo temu, kar nam predlaga Cerkev. Poznavanje vere uvaja v celovitost odrešenjske skrivnosti, ki nam jo je razodel Bog. Soglasje torej predpostavlja, da kadar verujemo, svobodno sprejemamo celotno skrivnost vere, kajti porok njene resnice je sam Bog, ki se razodeva in nam omogoča spoznanje njegove skrivnosti ljubezni.
Po drugi strani ne smemo pozabiti, da mnogi ljudje v našem kulturnem okolju ne priznavajo daru vere, kljub temu pa iskreno iščejo zadnji smisel in dokončno resnico o svojem bivanju in o svetu. To iskanje je pristna 'predhodnica' vere, saj ljudi usmerja na pot, ki vodi k skrivnosti Boga. Tudi sam človekov razum nosi v sebi potrebo po tem, kar 'vedno velja in ostaja'. Ta potreba predstavlja trajno povabilo, neizbrisno zapisano v človekovo srce, da stopimo na pot in poiščemo Tistega, ki ga sicer ne bi iskali, če nam ne bi prišel naproti. Vera nas vabi ravno k temu srečanju in nas v polnosti odpira zanj.
Audio:
Družbeno prizorišče
Naslednje je družbeno prizorišče, za katerega je značilen znaten pojav priseljevanja, ki sili vedno več ljudi, da zapuščajo podeželja ter se priselijo v urbanizirana področja. S tem se spreminja etnična podoba naših mest, naših narodov in tudi celin. Iz tega pojava izhaja takšno srečevanje in mešanje kultur, kot jih v naših družbah že stoletja ni bilo. Oblikovati so se začele pomešane in razdrobljene oblike temeljnih opornih točk življenja, vrednot za katere je vredno živeti ter medsebojne vezi na katerih posamezniki gradijo svojo identiteto in smisel življenja. Kulturni sad teh procesov je ozračje, ki je izredno spremenljivo in bežno, znotraj katerega je vedno manj prostora za velike tradicije tudi verske ter njihovo vlogo, ki je v objektivnem strukturiranju pomena zgodovine in identitete posameznikov.
Na to družbeno področje je vezan pojav, ki ga izraža pojem globalizacija. Ta pojav je opisal papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen. »Je človeška stvarnost in ima lahko mnogo kulturnih usmeritev, ob katerih je treba ravnati razsodno. Resnica o globalizaciji kot procesu in njeno temeljno etično merilo izhajata iz edinosti človeške družine in njenega napredka v dobrem. Zato je torej treba neprestano podpirati kulturno personalistično in občestveno usmeritev procesa planetarnega povezovanja, odprto presežnemu.
Kljub nekaterim strukturnim razsežnostim, ki jih ne zanikamo niti ne absolutiziramo, ni »globalizacija a priori ne dobra ne slaba. Bo to, kar bodo ljudje iz nje naredili.« Ne smemo biti njene žrtve, marveč protagonisti, ki napredujemo preudarno, saj nas vodita ljubezen in resnica. S procesom globalizacije povezane spremembe prinašajo s seboj velike težave in nevarnosti, ki jih bomo premagali le tedaj, če se bomo zavedali antropološke in etične duše, ki iz globine vodi sámo globalizacijo prek vzajemne človečnosti.
To dušo, žal, pogosto tlači in stiska etično-kulturno gledanje individualističnega in utilitarističnega izvora. Globalizacija je večplasten in mnogovrsten pojav, ki ga je treba razumeti v različnosti in edinosti vseh njenih razsežnosti, tudi teološke. To nam bo omogočilo, da bomo globalizacijo človeštva živeli in usmerjali v duhu medsebojnosti, občestvenosti in vzajemnosti.
Audio:
Prizorišče sredstev družbenega obveščanja
Prejšnjič smo se podrobneje seznanili z družbenim prizoriščem, za katerega sta značilna proces urbanizacije ter globalizacije. Ta globoka pomešanost kultur pa je v ozadju tretjega prizorišča, ki vedno bolj zaznamuje življenje oseb kakor tudi kolektivne zavesti. Gre namreč za prizorišče sredstev družbenega obveščanja, ki danes ponujajo brezmejne možnosti ter so velik izziv za Cerkev. Najprej je bilo to prizorišče značilno za industrijski svet, danes pa je sposobno vplivati tudi na prostrana področja dežel v razvoju. Na svetu ni kraja, ki ga ne bi dosegel vpliv medijske in digitalne kulture. Ta se vedno bolj oblikuje kot 'kraj' javnega življenja ter socializacijske izkušnje. Razširjanje te kulture prinaša s seboj mnoge prednosti, kot je večja dostopnost do informacij, večja možnost dostopa do znanja, izmenjave, novih oblik solidarnosti. Ustvarjanje kulture na svetovnem nivoju nadalje omogoča širitev vrednot, razvijanja misli ter človeškega izražanja, ki postaja last vseh. Vse te možnosti, pa ne morejo skriti tveganj, ki jih čezmerna razširjenost takšne kulture ustvarja.
Ko podrobno pogledamo to kulturo najprej opazimo osnovno sebično osredotočenost nase ter na lastne posamezne potrebe. Nadalje je pri ustvarjanju družbenih odnosov in povezav zaznati poveličevanje čustvene razsežnosti. Priče smo izgubljanju objektivne vrednosti izkušnje, razmišljanja ter misli, saj gre v številnih primerih le za 'kraj', kjer se skuša dobiti potrditev za lastno čutenje. Prav tako se postopoma širi izginjanje etične in politične razsežnosti iz življenja, saj takšna kultura skrči drugega na popolnoma funkcionalno vlogo ogledala oziroma opazovalca mojih dejanj. Končno pa lahko ta tveganja pripeljejo do tako imenovane kulture kratkotrajnosti, takojšnosti in navideznosti, torej do družbe, ki v sebi nima več sposobnosti spomina in prihodnosti. V takšnem kontekstu zahteva nova evangelizacija od kristjanov drznost, da se naselijo v teh novih 'aeropagih' ter najdejo pripomočke ter postopke s pomočjo katerih se bo tudi v teh supermodernih krajih slišala vzgojna in modrostna dediščina iz zakladnice krščanskega izročila.
Audio:
Prizorišče ekonomije
Dosedaj smo si pogledali tri prizorišča nove evangelizacije: kulturno, družbeno ter prizorišče sredstev družbenega obveščanja. Četrto prizorišče, ki s svojimi spremembami zaznamuje evangelizatorsko delovanje Cerkve je ekonomija. Neštetokrat so papeži v svojem poučevanju pokazali na rastoče neravnovesje med Severom in Jugom, pri dostopu ter pri razporeditvi zalog, kakor tudi na uničevanje stvarstva.Trajajoča ekonomska kriza v kateri se nahajmo, razkriva problem uporabe materialnih sil. Papež Benedikt XVI. je o tem spregovoril v okrožnici Ljubezen v resnici z besedami: »Dalj časa je vladalo prepričanje, da bi morala revna ljudstva ostati zasidrana na vnaprej določeni razvojni stopnji in bi morala biti zadovoljna s človekoljubjem razvitih narodov. Takšni miselnosti se je uprl Pavel VI. v okrožnici O delu za razvoj narodov. Danes so materialne sile, ki jih je mogoče uporabiti za to, da bi ta ljudstva izšla iz revščine, potencialno večje kakor nekoč, vendar so si jih večinoma prilastila razvita ljudstva sama, ker so znala bolje izkoristiti sprostitev gibanja kapitala in dela. Širjenja blaginje na ves svet se torej ne sme zavirati s sebičnimi, zaščitniškimi ali delni interesi. Vpletenost prebujajočih se držav in onih v razvoju danes omogoča, da krizo bolje obvladujemo.« Kljub temu pa se v medijih vsakodnevno namenja vedno manj prostora za to problematiko, hkrati pa se tudi vedno manj sliši glas revnih. Od Cerkve se zato veliko pričakuje na področju ozaveščanja in konkretnega delovanja.
Audio:
Prizorišče znanostvenih in tehnoloških raziskav
Dosedaj smo si pogledali štiri prizorišča nove evangelizacije: kulturno, družbeno, prizorišče sredstev družbenega obveščanja ter ekonomsko prizorišče. Peto je prizorišče znanstvenih in tehnoloških raziskav. Živimo v času, ki si še ni opomogel od občudovanja dosežkov, ki jih je prineslo raziskovanje na teh področjih. V vsakdanjem življenju mi vsi uporabljamo ugodnosti, ki jih je prinesel ta napredek. Zato obstaja nevarnost, da postaneta znanost in tehnologija malika današnjega časa. Z lahkoto lahko postane v digitalnem in globalnem kontekstu znanost nova religija, na katero se obrača z vprašnaji glede resnice ter se od nje pričakuje, da da smisel življenju, čeprav vemo, da nam lahko da le delne in nezadostne odgovore. Smo pred novimi oblikami gnoz, ki iščejo v tehniki kot novi obliki modrosti magično vedenje in smisel za organiziranost življenja. Uveljavljajo pa se tudi novi kulti. Ti spreminjajo religiozna dejanja v terapevtska tako, da so ljudje pripravljeni po njih živeti, saj naj bi jim to prineslo takojšno blaginjo in uspeh.
Politično prizorišče
Šesto je politično prizorišče. Od 2. vatikanskega koncila do danes lahko imamo spremembe na tem področju za epohalne. S krizo komunistične ideologije je tudi prišlo do konca delitve zahodnega sveta na dva bloka. To je spodbudilo versko svobodo in možnost reorganiziranja Cerkva. S pojavom novih dejavnikov na svetovnem prizorišču, kot so ekonomski, politični in verski predvsem z muslimanskim in azijskim svetom, je nastalo povsem novo in neraziskano stanje različnih možnosti, a hkrati tudi polno tveganj in skušnjav glede nadvlade in oblasti. V tem prizorišču, kjer je pomembno prizadevanje za mir, razvoj, osvoboditev narodov, izboljšanje oblik vladanja tako na svetovnem kot na narodnem nivoju, kjer je potrebno ustvarjati možne oblike poslušanja, sobivanja, dialoga in sodelovanja med različnimi kulturami ter verstvi, ščititi človekove pravice in pravice narodov, predvsem manjšin, spodbujati najšibkejše, ohranjanjati stvarstvo ter zavzemati se za prihodnjost našega planeta, so teme in področja, ki jih more osvetliti luč evangelija.
Audio:
Kristjani pred temi novimi prizorišči
Tako smo znova pred vprašanjem: kaj smemo upati? Nujna je samokritika novega veka v pogovoru s krščanstvom in njegovim likom upanja. V takšnem pogovoru se morajo tudi kristjani v kontekstu svojih spoznanj in izkušenj znova naučiti, v čem je resnično njihovo upanje, kaj imajo prinesti svetu in česa ne. V samokritiko novega veka mora vsto piti tudi samokritika novoveškega krščanstva, ki se mora iz svojih korenin samo vedno znova razumevati na novo. O tem je tu mogoče poskusiti samo nekaj namigov. Najprej je treba vprašati: kaj razvoj v resnici pomeni; kaj obljublja in česa ne obljublja? Že v 19. stoletju je obstajala tudi kritika vere v napredek. V 20. stoletju je Theodor W. Adorno drastično opisal problematiko vere v napredek: napredek je, če natančno pogledamo, napredek od frače do megabombe. To je seveda v resnici samo ena plat napredka, ki je ne smemo izključiti. Drugače povedano: dvoumnost napredka je očitna. Napredek brez dvoma ponuja nove možnosti za dobro, a odpira tudi brezdanje možnosti zla, ki jih poprej ni bilo. Mi vsi smo postali priče, kako more napredek v napačnih rokah postati in je postal okruten napredek v zlu. Če tehničnemu napredku ne ustreza napredek v moralni omiki človeka, v »rasti notranjega človeka« (prim. Ef 3,16; 2 Kor 4,16), potem to ni napredek, ampak ogroženost za človeka in svet.
Audio:
Vpliv ljudske pobožnosti na proces evangelizacije v Latinski Ameriki
Odlomek iz govora papeža Benedikta XVI. udeležencem plenarnega zasedanja papeške komisije za Latinsko Ameriko, ki je potekalo arpila lani.
Tematika tega srečanja z naslovom 'Vpliv ljudske pobožnosti na proces evangelizacije v Latinski Ameriki', se neposredno sooča z enim od najpomembnejših vidikov misijonarske naloge, ki si jo prizadevanjo uresničiti delne Cerkve te velike latinskoameriške celine. Škofi, ki so se zbrali v Aparecidi na 5. generalnem zasedanju škofov Latinske Amerike in Karibov, za katerega sem imel čast, da sem ga med svojim potovanjem v Brazilijo maja 2007 odprl, so predstavili ljudsko pobožnost kot prostor srečanja z Jezusom Kristusom in kot enega od načinov izražanja vere Cerkve. Zaradi tega je ne moremo imeti za nepomemben vidik krščanskega življenja, saj bi to pomenilo 'pozabiti na prvenstveno delovanje Svetega Duha in zastonsko pobudo Božje ljubezni'.
Ta preprosti izraz vere ima svoje korenine v samih začetkih evangelizacije teh dežel. Dejansko, ko je začelo Kristusovo zveličavno sporočilo razsvetljevati in poživljati krajevne kulture, je prav tako začela nastajati bogata in globoka ljudska vernost, značilna za versko izkušnjo latinskoameriških ljudstev. Ta predstavlja, kot sem rekel v otvoritvenem govoru zasedanja v Aparecidi, 'dragocen zaklad katoliške Cerkve v Latinski Ameriki, ki ga je potrebno zaščititi, razširjati in kolikor je potrebno, tudi prečistiti'.
Da bi lahko izvedli novo evangelizacijo v Latinski Ameriki v okviru procesa, ki bo prežel vse kristjanovo bitje in delovanje, ne smemo zanemariti številnih izrazov ljudske pobožnosti. Vse, če so dobro usmerjene in spremljane kot je potrebno, omogočajo rodovitno srečanje z Bogom, goreče češčenje Najsvetejšega, globoko pobožnost do Device Marije, gojenje ljubezni do Petrovega naslednika in zavest pripadnosti Cerkvi. Vse to pa pomaga pri evangelizaciji, posredovanju evangelija, udeleževanju vernikov pri prejemanju zakramentov, utrjevanju prijateljskih vezi ter družinske in skupnostne povezanosti, kakor tudi pri rasti solidarnosti in udejanjanju dejavne ljubezni.
Audio:
'Nova evangelizacija' in vprašanje duhovnosti
Prizadevanje, vnesti vprašanje o Bogu v soočanje s problemi današnjega človeka, sovpada s povratkom potrebe po religioznosti in vprašanju duhovnosti, ki se z vso močjo pojavlja predvsem pri mladih generacijah. Spreminjanja prizorišč, kot smo videli, so gotovo vplivala tudi na način, s katerim današnji ljudje udejanjajo in izražajo svoje versko čutenje. Celo katoliške Cerkve se je dotaknil ta pojav, saj ponuja sredstva in priložnosti za evangeliziranje, o katerih si pred nekaj desetletji še predstavljati nismo mogli. Velika svetovna srečanja mladih, romanja v starodavne pa tudi nove kraje pobožnosti, pomlad cerkvenih gibanj ter združenj, so vidno znamenje, da religiozni čut še ni zamrl. 'Nova evangelizacija' v tem kontekstu zahteva od Cerkve sposobnost, da razločuje znamenja delovanja Svetega Duha, usmerja ter vzgaja te nove izrazne oblike v smeri odrasle in poučene vere, vse »do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti« (Ef 4,13). Poleg pred kratkim nastalih skupin iz obetajočih sadov Svetega Duha, pa čaka posvečenego življenje velik del naloge nove evangelizacije, tako v njenih starih kot v novih oblikah. Potrebno je spomniti, da so vsa velika gibanja evangeliziranja v dveh tisočletjih krščanstva povezana z radikalnimi oblikami evangeljskega življenja.
Audio:
Novi načini biti Cerkev
Blaženi Janez Pavel II. je v posinodalni apostolski spodbudi o krščanskih laikih (Christifideles laici) v poglavju z naslovom Prišla je ura, da začnemo z novo evangelizacijo, zapisal: »Mnoge dežele in narodi, kjer sta bila vera in krščansko življenje določen čas kar najbolj cvetoča in spodobna nuditi občestvu temelj žive in dejavne vere, so se danes znašli v hudi preiskušnji in so se tudi korenito preoblikovali zaradi ogrožanja indiferentizma, sekularizma in ateizma. To so predvsem dežele tako imenovanega prvega sveta, v katerem preobilje in potrošništvo, ki pa ju spremlja tudi primeri skrajne revščine in stiske, navajata in spodbujata ljudi k takemu življenju, 'kakor da Boga ni'. Verska brezbrižnost in skoraj izginula verska praksa, nista ob obstoječih težkih problemih človeškega bivanja nič manj zaskrbljujoči in razdiralni kot pa izrecni ateizem. Čeprav se krščanska vera vzdržuje še naprej v nekaterih tradicionalnih in bogoslužnih izraznih oblikah, je vendar vedno bolj in bolj izključena iz pomembnih življenskih dogodkov, kot so rojstvo, trpljenje in smrt. Iz tega rastejo silne uganke in vprašanja, na katera ni odgovora, in postavljajo modernega človeka pred brezupna razočaranja ali celo pred skušnjavo uničenja lastnega življenja, ki probleme prinaša.
Vsem današnjim ljudem še enkrat ponavljam svoj strastni vzklik, s katerim sem začel svojo pastoralno službo: »Bodite brez strahu! Odprite torej na široko Kristusu vrata! Njegovi odrešenski moči odprite meje držav, gospodarskih kot politničnih sitemov, obširna področja kulture, civilizacije, razvoja. Ne bojte se! Kristus ve, 'kaj je v človeku'. Samo On ve to! človek danes pogosto ne ve, kaj nosi v globini svoje duše, svojega srca. Zato je pogosto negotov glede smisla svojega življenja na tej zemlji. Pada v dvom, ki pelje v obup. Dovolite, torej, prosim vas, rotim vas s ponižnostjo in zaupanjem, dovolite, da bo Kristus govoril človeku. Samo On ima besede življenja. Da, večnega življenja. Bog ljubi človeka! To je preprosto in pretresljivo oznanilo, katerega mu je Cerkev dolžna oznanjati. Beseda in življenje vsakega kristjana lahko izražata in morata izražati to oznanilo: Bog te ljubi, Kristus je zate prišel, zate je Kristus 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6).
Ta nova evangelizacija, namenjena ne samo posameznim osebam, ampak vsem prebivalcem v njihovih različnih položajih, okoljih in kulturah, oblikuje zrelo cerkveno očestvo. V njem lahko vera uresničuje izviren pomen v združitvi s Kristusovo osebo in njegvomim evangelijem, v srečevanju in zakramentalnem zedinjenju z njim, v bivanju v ljubezni in služenju.
Audio:
Drugo poglavje: Oznanjati evangelij Jezusa Kristusa
»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15).
Cilj posredovanja vere je srečanje in občestvo s Kristusom
Misijonsko poslansrvo, ki so ga učenci prejeli od Gospoda (prim. Mr 16,15), je izrecno povezano z oznanjevanjem in poučevanjem evangelija (»in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28, 20). Apostol Pavel se je v Pismu rimljanom predstavil kot 'poklican za apostola, odbran za oznanjanje Božjega evangelija' (Rim 1,1). Naloga Cerkve je torej v udejanjanju traditio Evnaglii, v oznanjevanju in posredovanju evangelija, ki je 'Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje' (Rim 1,16) in ki se dejansko poistoveti z Jezusom Kristusom (prim. 1Kor 1,24). Ko govorimo o evangeliju, ne smemo misliti samo na knjigo ali na nauk, saj je evangelij mnogo več; je namreč živa in učinkovita Beseda, ki udejanja to, kar pravi. Ni sistem obrazcev vere ali moralnih zapovedi, še manj politični program temveč je oseba: Jezus Kristus kot dokončna Beseda Boga, ki je postala človek. Evangelij je torej evangelij Jezusa Kristusa, ki torej ni samo vsebina evangelija, temveč veliko več. On je po Svetem Duhu pobudnik in prvi oznanjevalec svojega oznanila in posredovanja. Namen posredovanja vere je torej uresničevanje tega srečanja s Jezusom Kristusom v Svetem Duhu, da bi prišli do izkušnje njegovega in našega Očeta.
Audio:
| All the contents on this site are copyrighted ©. |