S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden:
Bog se ne zaustavi pred breznom smrti

VATIKAN (nedelja, 6. november 2011, RV) – »Ko se soočamo s smrtjo, se tudi mi ne moremo izogniti čustvom in mislim, ki nam jih narekuje naša človeška narava. Vedno znova pa nas osupne in preseže Bog, ki nam pride tako blizu, da se ne ustavi niti pred breznom smrti.« Tako je dejal Benedikt XVI. v minulem tednu, ko smo obhajali praznik vseh svetih in spomin vseh vernih rajnih. Papež je namreč daroval sveto mašo za pokojne kardinale in škofe.

»Novo in večno življenje je sad drevesa križa«

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom uporabi izraz, da smo bili »krščeni v njegovo smrt« (Rim 6,3). S tem po papeževih besedah povzame mogočno skrivnost: »Kristusova smrt je izvir življenja, kajti v njej je Bog vso svojo ljubezen izlil kot brezkončen slap.« Brezno smrti se napolni s še večjim breznom, z Božjo ljubeznijo. Smrt tako nima več nobene oblasti nad Jezusom Kristusom in nad tistimi, ki so po veri in krstu združeni z Njim. Kot pravi apostol Pavel: »Če smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli.« Izraz »živeti z Njim« pa predstavlja izpolnitev upanja, o katerem govori prerok Ozej: »... in bomo živeli pred njegovim obličjem.« (Oz 6,2) »V resnici to upanje svoj pravi temelj dobi le v Kristusu.« Pred njegovim prihodom je obstajalo tveganje, da se spremeni zgolj v utvaro. Božji poseg v človeško zgodovino namreč ne sledi nobenemu naravnemu ciklu, temveč se pokorava edinole njegovi milosti in zvestobi. »Novo in večno življenje je sad drevesa križa, drevesa, ki cveti in obrodi sadove zaradi svetlobe in moči, ki izvirata iz Božjega sonca.« Kristusov križ je dobrodejna sila, ki je močnejša od tistih, ki poganjajo naravne cikle. Je Ljubezen, ki izvira iz samega srca Boga in obnavlja stvarstvo ter ga usmerja k izvirnemu in poslednjemu cilju.

Papež na dan spomina vseh vernih rajnih: Človek potrebuje večnost

»Obhajanje vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih nam govori, da le tisti, ki v smrti lahko prepozna veliko upanje, lahko tudi živi življenje iz upanja,« je dejal Benedikt XVI. me sredino splošno avdienco. »Če človeka zvedemo samo na njegovo horizontalno razsežnost, na to, kar lahko zazna zgolj izkustveno, življenje izgubi svoj globoki smisel. Človek potrebuje večnost. Vsako drugo upanje je zanj prekratko in preveč omejeno,« je izpostavil papež in dodal, da se človeka lahko pojasni samo z Ljubeznijo, ki premaga vsako osamelost, tudi osamelost smrti: »Človeka se lahko pojasni in se najde njegov najgloblji smisel samo v povezavi z Bogom.« Papež je dejal, da »se je Bog v največjem dejanju ljubezni na križu spustil v brezno smrti in jo premagal, vstal je in odprl vrata večnosti tudi za nas. Kristus nas podpira v noči smrti, ki jo je on sam prehodil. On je dobri pastir, njegovemu vodstvu lahko zaupamo brez vsakega strahu, kajti dobro pozna pot, tudi sredi teme.« To resnico izpovedujemo vsako nedeljo, ko molimo veroizpoved, je dejal papež. Ko obiščemo pokopališča in z ljubeznijo molimo za pokojne, smo povabljeni, da pogumno in odločno obnovimo našo vero v posmrtno življenje, da živimo s tem velikim upanjem in o njem pričujemo v svetu, da znotraj sedanjosti ni praznine. »Ravno vera v večno življenje daje kristjanu pogum za še večjo ljubezen do te naše zemlje in za izgradnjo prihodnosti ter resničnega in gotovega upanja.«

Klic v duhovništvo izhaja iz srečanja s Kristusom

»Temelj vsake poklicanosti v duhovniško službo je srečanje z Jezusom, je navdušenost, očaranost nad njegovimi besedami, gestami, nad njegovo osebnostjo,« je dejal papež med slovesnimi večernicami, ki jih je v vatikanski baziliki vodil ob začetku novega akademskega leta na papeških univerzah. Poklicanost v duhovništvo pomeni med mnogimi glasovi razločiti Jezusov glas in odgovoriti kot Peter: Ti imaš besede večnega življenja in mi verjamemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. Je kot biti dosežen z izžarevanjme Dobrega in Ljubezni, ki prihajata od njega, čutiti se obdan in deležen do točke, da si želiš ostati z njim kot učenca na poti v Emavs in ponesti evangelijsko oznanilo v svet. Duhovnik je po papeževih besedah tisti, ki zna v notranji svobodi in globokem veselju srca ostati v intimnem prijateljstvu s Kristusom, da bi se vse dopolnilo v skladu z Božjo voljo. Papež je izpostavil, da se duhovništvo začne z zakramentom, s posvečenjem. To predpostavlja odprtost za Božje delovanje, vsakodnevno odločitev za podarjanje samega sebe bratom. Gospodov klic ni rezultat posebnih zaslug, ampak je dar, ki ga je potrebno sprejeti. Kdor odgovori nanj, naj se ne bi posvetil svojemu lastnemu, temveč Božjemu načrtu, in sicer velikodušno in nesebično. Odgovoriti tako pomeni ljubiti skupaj z Njim, biti razpoložljiv. Duhovnik ne sme nikoli pozabiti, da je edini upravičeni vzpon vzpon križa, in ne vzpon uspeha.

Audio: