Duhovne misli Benedikta XVI. za 32. navadno nedeljo
Vprašanje vstajenja, odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato
nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovega
kraljestva, ter prihodnjim časom (eshatonom), ki nas čaka, ko bo Kristus izročil kraljestvo
Očetu (prim. 1Kor 15,24). Vsak krščanski pogovor o poslednjih rečeh, ki ga imenujemo
»eshatologija«, vedno izhaja iz dogodka vstajenja: v tem dogodku so se poslednje
reči že začele in so v nekem smislu že navzoče.
Sveti Pavel je verjetno leta
52 pisal prvo svoje pismo, Prvo pismo Tesaloničanom, kjer govori o tej Jezusovi vrnitvi,
ki se imenuje parousia - prihod, nova in dokončna ter očitna navzočnost (prim. 1 Tes
4,13-18). Tesaloničanom, ki imajo svoje dvome in težave, apostol piše tako: »Če
namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so umrli, po
Jezusu skupaj z njim pripeljal v slavo« (4,14). In nadaljuje: »Najprej bodo
vstali tisti, ki so umrli v Kristusu; nato bomo mi živeči, ki bomo ostali, obenem
z njim odneseni na oblakih v višavo, Gospodu naproti, in tako bomo vedno z Gospodom«
(4,16-17). Pavel opisuje Kristusov prihod, parousio, posebno živo in s simboličnimi
podobami, ki posredujejo preprosto in globoko sporočilo: na koncu bomo vedno z Gospodom.
To je bistveno sporočilo, onkraj podob: naša prihodnost je »bivanje z Gospodom«,
kot verujoči smo že v svojem življenju z Gospodom; naša prihodnost, večno življenje,
se je že začelo.
Eden od temeljnih elementov je pričakovanje, ki pa je istočasno
tudi upanje. To nas spodbuja, da razumemo smisel časa in zgdovine kot »kairos«, kot
ugodno priložnost za naše zveličanje. Jezus je to skrivnostno resničnost ponazoril
s številnimi prilikami, med njimi tudi s priliko o devicah, ki čakajo na ženina. Človek
je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko
odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda
pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja
ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje,
toda za nas kristjane to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega
življenja ter nas spremlja.Nekega, ne tako oddaljenega dne, bo vse to našlo dopolnitev
v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.
Sedaj pa, ko se spušča
noč, nam Jezus pravi, naj bodo naše svetilke prižgane. In sicer luč vere, luč molitve,
luč upanja in ljubezni! Nam, ki nismo luč, lahko samo Kristus pravi: 'Vi ste luč
sveta' ter nam tako zaupa skrb, da bo zasijala luč brezpogojne ljubezni, saj ko živimo
krščansko ljubezen, vnašamo v ta svet Božjo luč ter tako kažemo na resnični izvor.
Sveti Leon Veliki piše: »Kdor resnično živi v polnosti in čistosti v Cerkvi, kdor
misli na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji (prim. Col 3,2), je v nekem
smislu podoben nebeški luči. S tem, ko se trudi živeti v svetlobi svetega življenja,
mnogim kaže kot zvezda pot, ki vodi k Bogu.«