Papež o sv. Karlu Boromejskem: Zgled dobrega pastirja
VATIKAN (petek, 4. november 2011, RV) – Danes goduje sv. Karel Boromejski.
Papež Benedikt XVI. je med splošno avdienco na njegov praznik pred dvemi leti dejal,
da je bil »neutruden učitelj in voditelj svojih bratov«. Razvnemala ga je goreča
ljubezen do Kristusa. Njegov zgled mlade lahko usmerja, da se pri vsakodnevnih odločitvah
pustijo voditi Jezusu; bolne lahko spodbuja, da svoje trpljenje darujejo za pastirje
Cerkve in zveličanje duš; mladoporočence pa podpira, da svojo družino gradijo na evangeljskih
vrednotah.
Sv. Karel Boromejski je bil milanski škof v 16. stoletju. Pri dobrih
dvajsetih letih je imel za seboj odlično izobrazbo, pred seboj pa obetajočo kariero.
Bil je nečak papeža Pija IV. Po nenadni smrti starejšega brata pa je spoznal, da ga
Bog kliče, naj se odpove svetu in sledi zgledu svojih sodobnikov, kot sta bila sv.
Ignacij Lojolski in sv. Filip Neri. Odločil se je za duhovništvo. Ko je kasneje, pri
25 letih, prejel škofovsko posvečenje, si je za geslo izbral »humilitas«. Ponižnost
ga je resnično celo življenje vodila, da se je odrekel samemu sebi in postajal vedno
bolj služabnik drugih. Popolnoma se je predal skrbi za milansko nadškofijo. Večkrat
je potoval in obiskoval vernike. Spodbudil je šest pokrajinskih sinod in enajst škofijskih.
Ustanavljal je semenišča za prihodnje generacije duhovnikov in gradil bolnišnice.
Družinsko imetje je namenil revnim. Spodbujal je prenovo Cerkve v skladu s tridentinskim
koncilom, hkrati pa je neprenehno ostajal blizu prebivalstvu. Še posebej se je izkazal
leta 1576, ko je v Milanu izbruhnila kuga, on pa je ostal v mestu, organiziral pomoč
in tolažil bolne. Ljudje so ga zaradi velikodušne predanosti trpečim, ki je izvirala
iz srca, polnega ljubezni, začeli klicati »angel okuženih«. Močno pa ga je
zaznamovala tudi molitev, je med nagovorom pred Angelovim češčenjem, 4. novembra 2007,
dejal sveti oče. Karel Boromejski je bil namreč prepričan, da največ duš lahko osvoji
prav kleče med molitvijo.
Kot vsakega »dobrega pastirja«, ki mu Oče
v varstvo zaupa čredo, so ga zaznamovale kreposti: bližina in potrpežljivost, poslušanje
in podpiranje, neomajnost in milina, pozornost do majhnih, optimizem in požrtvovalnost.