Sveti oče daroval mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu: Novo in večno življenje je sad drevesa križa

VATIKAN (četrtek, 3. november 2011, RV) – Sveti oče je danes v baziliki sv. Petra v Vatikanu daroval mašo za vse kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu. Ob včerajšnjem spominu vernih rajnih je pozno popoldne obiskal tudi kripto pod vatikansko baziliko in molil na grobovih tam pokopanih papežev.

V današnji homiliji je sveti oče najprej spomnil na imena članov kardinalskega zbora, ki so v tem letu zaključili svoje zemeljsko romanje. To so bili: Urbano Navarrete, Michele Giordano, Varkey Vithayathil, Giovanni Saldarini, Agustín García-Gasco Vicente, Georg Maximilian Sterzinsky, Kazimierz Świątek, Virgilio Noè, Alojzij Matej Ambrožič in Andrzej Maria Deskur. Benedikt XVI. je vse, skupaj s pokojnimi škofi, izročil v molitev, ki naj jo navdihuje vera v večno življenje in skrivnost občestva svetnikov. To vero naj napolnjuje upanje, o katerem govori današnja Božja beseda.

Berilo iz knjige preroka Ozeja nas spominja na Kristusovo vstajenje. »V dveh dneh nas bo oživil, tretji dan nas bo vzdignil in bomo živeli pred njegovim obličjem.« (Oz 6,2) To so besede, ki jih je Jezus kasneje uresničil v velikonočni skrivnosti. V evangelijih pa večkrat sam ponovi tudi druge besede iz istega odlomka: »dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve« (Oz 6,6). V luči teh besed je Jezus odločno sprejel pot križa in o tem tudi odprto govoril svojim učencem. Le-ti pa ga niso razumeli. »Ko se soočamo s smrtjo, se tudi mi ne moremo izogniti čustvom in mislim, ki nam jih narekuje naša človeška narava. Vedno znova pa nas osupne in preseže Bog, ki nam pride tako blizu, da se ne ustavi niti pred breznom smrti.« Prav v tem se uresniči »skrivnost tretjega dneva«. Kristus dva dni ostane v grobu in s tem do konca prevzame človeško naravo. Tako pa jo tudi obda s poživljajočim dihom Svetega duha, ki jo preoblikuje in obnovi.

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom uporabi izraz, da smo bili »krščeni v njegovo smrt« (Rim 6,3). S tem po papeževih besedah jedrnato povzame mogočno skrivnost: »Kristusova smrt je izvir življenja, kajti v njej je Bog vso svojo ljubezen izlil kot brezkončen slap.« Brezno smrti se napolni s še večjim breznom, z Božjo ljubeznijo. Smrt tako nima več nobene oblasti nad Jezusom Kristusom in nad tistimi, ki so po veri in krstu združeni z Njim. Kot pravi apostol Pavel: »Če smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli.« Izraz »živeti z Njim« pa predstavlja izpolnitev upanja, o katerem govori prerok Ozej: » ... in bomo živeli pred njegovim obličjem.« (Oz 6,2)

»V resnici to upanje svoj pravi temelj dobi le v Kristusu.« Pred njegovim prihodom je obstajalo tveganje, da se spremeni zgolj v utvaro. Božji poseg v človeško zgodovino namreč ne sledi nobenemu naravnemu ciklu, temveč se pokorava edinole njegovi milosti in zvestobi. »Novo in večno življenje je sad drevesa križa, drevesa, ki cveti in obrodi sadove zaradi svetlobe in moči, ki izvirata iz Božjega sonca.« Kristusov križ je dobrodejna sila, ki je močnejša od tistih, ki poganjajo naravne cikle. Je Ljubezen, ki izvira iz samega srca Boga in obnavlja stvarstvo ter ga usmerja k izvirnemu in poslednjemu cilju.

Audio: