Duhovne misli Benedikta XVI. za spomin vernih rajnih
Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina'
(Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo
spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in
počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani
živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči
razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste
vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl
in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes
4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega življenja,
ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica ne bo
pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.
V svoji okrožnici o krščanskem
upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12).
Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska
vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora
bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem
novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal
starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor:
vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka
dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre – danes
kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljenja
v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več:
da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje
– večno življenje. Vera je substanca upanja. Tako to izraža Jezus pri Janezu: 'Spet
vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel'
(Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko
upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.