V novembru molimo za vzhodne katoliške Cerkve in za Afriko
VATIKAN (ponedeljek, 31. oktober 2011, RV) – Cerkev v novembru moli za vzhodne
katoliške Cerkve in za Afriko. Splošni molitveni namen je namreč posvečen Vzhodnim
katoliškim Cerkvam, da bi drugi poznali njihovo častitljivo tradicijo in jo
spoštovali kot duhovno bogastvo za vso Cerkev.
Vzhodne Cerkve so
tiste, ki so se razvile na podlagi prvotnega apostolskega oznanjevanja z izhodiščem
v Sveti deželi. Pripadajo različnim izročilom: aleksandrijskemu, antiohijskemu, carigrajskemu,
vzhodnosirskemu in armenskemu. Nekatere vzhodne Cerkve so v polnem občestvu z rimsko
Cerkvijo, zato jih imenujemo vzhodne katoliške Cerkve. Papež Janez Pavel II. je leta
1995 izdal apostolsko pismo Luč z Vzhoda, namenjeno vzhodnim Cerkvam.
V
njem je zapisal, da je častitljivo in starodavno izročilo vzhodnih Cerkva sestavni
del dediščine Kristusove Cerkve: »Zato je katoličanom predvsem potrebno, da ga
poznajo. Tako se bodo lahko iz njega hranili in po svojih močeh podpirali povezovanje.
Naši bratje vzhodni katoličani se dobro zavedajo, da so skupaj s pravoslavnimi brati
živi nosilci tega izročila. Sinovi katoliške Cerkve latinskega izročila bi tudi sami
morali poznati ta zaklad v njegovi polnosti. Skupaj s papežem bi morali čutiti živo
željo, da bi se pred Cerkvijo in svetom spet v polnosti razodevala katoliškost Cerkve,
to je tista polnost, ki je ne izraža le eno samo izročilo ali ena skupnost v nasprotju
z drugo. Tako bi lahko bili vsi v polnosti deležni te od Boga razodete in nedeljene
dediščine vesoljne Cerkve, ki se ohranja in raste v življenju tako vzhodnih
kot zahodnih Cerkva« (1).
Papež med drugim tudi izpostavlja, da do vseh
Cerkva, vzhodnih in zahodnih, sega krik današnjih ljudi, ki iščejo smisel življenja.
»V njem prepoznavamo klic tistega, ki išče pozabljenega in izgubljenega
Očeta. Današnji človek od nas pričakuje, da mu pokažemo Kristusa, ki pozna Očeta in
nam ga je razodel. Ne izmikamo se vprašanjem sveta, ampak jim ponižno in ljubeznivo
prisluhnemo v polni solidarnosti s tistimi, ki sprašujejo. Poklicani smo, da s času
primernimi besedami in dejanji pokažemo svetu neizmerna bogastva, ki jih naše Cerkve
hranijo v zakladnicah svojih izročil. Učimo se od Gospoda samega, ki se je na poti
ustavljal med ljudmi in jih poslušal. Smilili so se mu, ko je videl, da so kakor ovce
brez pastirja. Od njega se moramo naučiti tistega pogleda, polnega ljubezni, s katerim
je ljudi spravil z Bogom in z njimi samimi ter jim naklanjal moč, ki edina lahko ozdravi
celega človeka« (4).
Misijonski molitveni namen za november je namenjen
afriški celini, da bi le-ta našla v Kristusu moč za uresničevanje sprave
in pravičnosti, ki ga je nakazala afriška škofovska sinoda.
Druga posebna
škofovska sinoda za Afriko je potekala od 4. do 25. oktobra 2009 v Vatikanu pod naslovom Cerkev
vAfriki v službi sprave, pravičnosti in miru ter sledila Jezusovim
besedam Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Na koncu zasedanja so
afriški škofje poudarili, da Afrika želi vstati in ne več biti na robu sveta; Afrika
želi sama krojiti svojo usodo in ne misli zgolj na svoje težave. Izpostavljen je bil
pomen zakramenta svete spovedi, ki odpira pot spravi in razvoju. Vsi vojskujoči naj
odložijo orožje in prenehajo s sovraštvom, so pozvali sinodalni očetje. Velik poudarek
je bil dan tudi dialogu, tako ekumenskemu in medverskemu kot tudi dialogu katoliške
Cerkve s pripadniki tradicionalnih afriških verstev. Izraženo je bilo tudi odločno
nasprotovanje politizaciji vere ter verske nestrpnosti in nasilja.
K splošnemu
molitvenemu namenu za vzhodne katoliške Cerkve in misijonskemu za Afriko dodajmo še
slovenski molitveni namen. Slovenski verniki smo v novembru vabljeni k molitvi, da
bi se v naših cerkvah ne opravljale maše pretežno za pokojne, marveč vsaj v enaki
meri tudi za žive (otroke, mladino, družine, starejše, bolne, državne in cerkvene
voditelje itd).