Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik vseh svetih
»Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in
bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili
na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek
imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem
je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic
vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer
različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani
z Jezusovim 'pečatom' (prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je
izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so
dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da
se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave
vstajenja.
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju
najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil
Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem
pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi
samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni,
se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje
(Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki
in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim
zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in
žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti.
Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo
uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno
jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo'
(prim. Mt 5,3.10).
Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih,
ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča
v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj
pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: 'Ko bo prišla množica tvojih svetnikov,
Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!' O da bi ta lepa želja žarela v vseh
kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi
prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji
pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih 'iz vseh narodov,
rodov, ljudstev in jezikov' (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše
drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.