Kardinal Amato: Medverski dialog naj se dotika bistva posameznikove identitete

VATIKAN (četrtek, 20. oktober 2011, RV) – »Vsi gledamo iste zvezde, imamo skupno nebo, sprejema nas isti svet. Kolikšen pomen ima oblika iskanja resnice? Ni mogoče, da bi obstajala ena sama pot, po kateri bi dospeli do velike skrivnosti.« To so bile besede rimskega senatorja Simaha, ki je živel v 4. stoletju. Bil je zavzet zagovornik verskega relativizma. Čeprav v drugačnem kontekstu, so njegove besede aktualne tudi danes. V današnji miselnosti je namreč pogosto prisotno prepričanje, da so vse religije resnične ali vsaj delno resnične. Lahko bi rekli, da si vsakdo domišlja, da ima izključno pravico do resnice.

To vprašanje je v središču pozornosti nedavno izdanega dela pri vatikanski založbi (LEV). Naslov knjige je Medverski dialog, njen avtor pa je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V svojem delu se, kot nakazuje podnaslov, ukvarja s pomenom in vrednostjo dialoga ter bratskega odnosa med različnimi verstvi. Od le-tega sta namreč nemalokrat odvisna mir med narodi in celo prihodnost človeštva. Soočanje z vprašanjem o resničnosti neke religije je po Amatovem mnenju torej bistveno. Toda, ali ne gre pri prepričanju o izključni pravici do resnice morda za nekaj pretiranega, žaljivega ali pa vsaj zelo neprimernega?

Glede tega kardinal v svoji knjigi preko kratkega zgodovinskega pregleda drže krščanstva v odnosih z drugimi verstvi izpostavi pomen dveh tokov. Med seboj sta si različna, hkrati pa se dopolnjujeta. Prvega poimenuje 'dialog Božje ljubezni'. Ta vključuje sodelovanje med svetovnimi verstvi, da bi dosegli mir med narodi, solidarnost pri uporabi zemeljskih dobrin, da bi zaščitili naravo in njene zakone, obvarovali življenje, še zlasti življenje najšibkejših, da bi obvarovali svobodo vsakega človeškega bitja, predvsem versko svobodo, ter da bi utrdili pravičnost. Prvi tok se torej odpira neskončnemu obzorju, tako kot je neskončna Božja ljubezen. Drugi tok, ki ga izpostavlja kardinal Amato, pa je poimenovan 'dialog resnice'. Pri tem gre za svobodo pri soočanju vsebine lastnih verskih prepričanj z drugimi, v spoštovanju in hvaležnosti za odkritost sogovornika. Ta dialog je težji. Ne teži k vsesplošni religiji, ki bi imela vsaj minimalen skupni imenovalec, ampak spodbuja sogovornike, da jasno opredelijo bistvene značilnosti svojega verskega prepričanja.

Izhodišče kardinala Angela Amata za to razmišljanje je trditev iz Izjave Dominus Iesus, ki jo je na temo edinosti in vesoljnosti Kristusa ter Cerkve podala Kongregacija za verski nauk. V dokumentu je zapisano, da se tako med udejanjanjem kot tudi teoretičnim poglabljanjem v dialog med krščanstvom in drugimi verstvi, porajajo nova vprašanja. Z njimi se je potrebno spoprijemati z iskanjem vedno novih poti, z novimi predlogi za obnašanje. Pri tem pa je seveda potrebno ravnati skrbno in premišljeno. Po Amatovih besedah je nujno preseči teorije eskluzivizma, inkluzivizma in relativizma. Dejansko to pomeni izogibati se splošnega, površnega dialoga, ki ne upošteva specifične identitete vsakega sogovornika in temeljne vsebine vsakega verstva. Dialog se mora dotikati dejanskih verskih, etičnih, vzgojnih, političnih in kulturnih prepričanj. Z eno besedo, dotikati se mora bistva posameznikove identitete. To pa predpostavlja temeljito poznavanje lastne vere in kolikor je le mogoče celostno vedenje o veri sogovornikov. Kardinal Amato namreč poudarja, da medverski dialog ni nekaj, kar bi se lahko improviziralo.

V svoji knjigi pa izpostavlja še eno veliko oviro za medverski dialog. V postmoderni kulturi se zdi vprašanje o resnici izziv. Sodobni človek se le redko sprašuje o resnici. Raje zavzame držo, da so vse religije delno resnične, torej, da ni nobena resnična in da so med seboj zamenljive. Amato zato pravi, da je nujna odločna sprememba drže. Nujna so dejanja, ki presegajo omejene obrazce diplomatskega dialoga, dejanja, ki v celoti tvegajo obstanek načrtov človeške in verske uresničitve sogovornikov. Zanesljiv temelj te spremenjene drže pa morajo biti štiri načela: resnica, svoboda, ljubezen in medsebojno spoštovanje. Ker kristjane k tej drži spodbuja želja, da bi vsakdo prepoznal Kristusovo ljubezen, njihov cilj ne more biti dosega kompromisa. Nasprotno, njihov cilj mora biti prav vzdrževanje te drže dialoške bližine, ki daje prostor Božji milosti, da se razliva v srcih in mislih celotnega človeštva.

Audio: