Papež o Tereziji Jezusovi: Prava učiteljica krščanskega življenja za vernike vseh
časov
VATIKAN (sobota, 15. oktober 2011, RV) – Danes Cerkev obhaja god sv. Terezije
Avilske, poznane tudi kot Terezija Jezusova. Živela je med leti 1515 in 1582 v Španiji.
Leta 1970 je bila razglašena za cerkveno učiteljico, velja pa tudi za reformatorko
karmeličanskega reda. Papež Benedikt XVI. je svetnici posvetil eno izmed sredinih
katehez februarja letos. Spomnimo na njegove takratne besede:
»Še kot deklica,
ko še ni imela devet let, je z navdušenjem prebirala življenja mučencev, ki jih je
navdihnilo hrepenenje po mučeništvu, tako da je zbežala zdoma, da bi umrla kot mučenka
in prišla v nebesa. 'Hočem videti Boga,' je rekla staršem. Nekaj let zatem je Terezija
spregovorila o svojem otroškem branju in potrdila, da je tam našla resnico, ki povzema
dve temeljni načeli: po eni strani 'dejstvo, da vse, kar pripada svetu, mine,' in
po drugi, da je samo Bog 'za zmeraj.'«
»Pri dvajsetih letih je
vstopila v karmeličanski samostan Učlovečenja v Avili. Kot redovnica si je
nadela ime Terezija Jezusova. Njeno življenje je globoko zaznamovalo naključno
odkritje kipa 'hudo ranjenega Kristusa'. Svetnica je ta odločilni dan
svojega mističnega izkustva opisala z besedami: 'Zgodilo se je, da sem iznenada
tako začutila Božjo navzočnost, da nikakor nisem mogla podvomiti, da je res
v meni in da sem jaz povsem použita v njem'«
»Ni lahko v nekaj besedah
povzeti globoke in razčlenjene terezijanske duhovnosti. Terezija najprej predlaga
evangeljske kreposti kot temelj vsega krščanskega in človeškega življenja: še posebej
odpoved dobrinam ali evangeljsko uboštvo, kar zadeva vse nas; medsebojno
ljubezen kot temeljno prvino skupnostnega in družbenega življenja; ponižnost kot ljubezen
do resnice; odločnost kot sad krščanske drznosti; in teologalno upanje, ki
ga opisuje kot žejo po živi vodi. Pri tem pa ne pozabi človeških kreposti:
prijaznosti, resnicoljubnosti, skromnosti, vljudnosti, veselja in kulture.«
»Svetnica
potem poudarja, kako bistvena je molitev. Le-ta se razvija vzporedno z rastjo
krščanskega življenja: začenja se z ustno molitvijo, gre skozi ponotranjenje preko
meditacije in zbranosti, dokler ne dospe do ljubezenskega zedinjenja s Kristusom in
s Presveto Trojico. Seveda ne gre za tak razvoj, kjer bi stopanje na višje stopnice
pomenilo zapuščati predhodne vrste molitve, ampak je prej postopno poglabljanje odnosa
z Bogom, ki objema vse življenje.«
»Naslednja tema, ki je draga
naši svetnici, je osrednje mesto Kristusove človeškosti. Za Terezijo je namreč krščansko
življenje osebni odnos z Jezusom, ki doseže svoj višek v zedinjenju z njim
po milosti, ljubezni in posnemanju. Od tod tudi pomen, ki ga pripisuje premišljevanju
trpljenja in evharistije kot Kristusove navzočnosti v Cerkvi za življenje vsakega
vernika. Zadnji bistveni vidik terezijanskega nauka pa je popolnost kot iztezanje
celotnega krščanskega življenja in njegov končni cilj.«
»Dragi
bratje in sestre! Sv. Terezija Jezusova je prava učiteljica krščanskega življenja
za vernike vseh časov. V naši družbi, ki ji pogosto manjka duhovnih vrednot, nas sv.
Terezija poučuje, kako biti neutrudni pričevalci Boga, njegove navzočnosti
in njegovega delovanja; uči nas, kako zares začutiti tisto žejo po Bogu, ki obstaja
v globini našega srca, tisto hrepenenje po gledanju Boga, iskanju Boga, pogovoru in
prijateljstvu z njim. To prijateljstvo je potrebno vsem nam in dan za dnem ga moramo
znova iskati. Zgled te globoko kontemplativne in učinkovito delavne svetnice naj tudi
nas spodbudi, da vsak dan namenimo ustrezen čas molitvi, temu odpiranju za
Boga, tej poti iskanja Boga, da bi ga videli, da bi našli njegovo prijateljstvo in
s tem resnično življenje. Čas molitve ni izgubljeni čas, pač pa je čas, v katerem
se začenja pot življenja, pot, ko se od Boga naučimo goreče ljubezni
do njega, njegove Cerkve in dejanske ljubezni do bratov.«