Duhovne misli Benedikta XVI. za 29. navadno nedeljo

Benedikt XVI. je Jezusov nauk: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21), razložil v pismu katoličanom v Ljudski republiki Kitajski.

»Podrobna analiza bolečega stanja v teh močnih nasprotjih, v katera so vpleteni tako verni laiki in tudi pastirji Cerkve, poleg drugih vzrokov jasno izpostavi vpliv organov, ki so bili vsiljeni z namenom biti prvi odgovorni za življenje katoliške skupnosti. Žal je še vedno odobritev teh organov merilo za to, ali je neka skupnost, oseba ali verski kraj legalen in s tem uraden ali ne. To je povzročilo razdor med klerom samim, pa tudi med verniki. Takšno stanje so povzročili dejavniki, ki so prišli zunaj Cerkve, vendar pa so zelo pogojili njeno pot ter hkrati dali povod za sumničenja, medsebojne obtožbe in ovadbe. To je skrb vzbujajoča slabost v Cerkvi.

Glede kočljivega vprašanja, kakšni naj bodo odnosi do državnih organov, nam to zelo dobro osvetli povabilo 2. vatikanskega koncila, ki pravi, naj sledimo besedam in delovanju Jezusa Kristusa. Saj On namreč ni hotel biti politični mesija ali gospodovati z močjo, temveč je želel biti Sin človekov, ki je prišel, »da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Razodel se je kot popolni Božji služabnik, ki 'nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil' (Mt 12,20). S tem, ko je zapovedal plačevati davke, je priznal civilno oblast in njene pravice, hkrati pa je jasno opomnil, da je potrebno bolj spoštovati to, kar je Božjega: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega' (Mt 22,21). Končno je dopolnil svoje razodetje s tem, da je na križu dovršil delo odrešenja, ter s tem prinesel ljudem zveličanje in resnično svobodo. Pričeval je za resnico, vendar je ni hotel s silo vsiliti oporečnikom. Njegovega kraljestva se namreč ne brani z mečem, temveč se ga gradi s pričevanjem in poslušanjem Resnice. Širi se ga z ljubeznijo, s katero Kristus povišan na križ, privlači ljudi k sebi (prim. Jn 12,32).

Resnica in ljubezen sta dva stebra v življenju krščanske skupnosti. Zaradi tega sem spomnil (v katehezi aprila leta 2006), da je 'Cerkev ljubezni kot tudi Cerkev resnice, razumljena predvsem v zvestobi Evangeliju, ki ga je Gospod zaupal svojim. Toda družina Božjih otrok, da bo živela v edinosti in miru, potrebuje nekoga, ki jo bo ohranjal v resnici ter jo bo vodil z modrim in zanesljivim razločevanjem. Za ta namen je bila ustanovljena služba apostolov. S tem smo prišli do pomembne točke. Cerkev je vsa od Svetega Duha, ima pa tudi strukturo, apostolsko nasledstvo, ki je odgovorno zagotavljati ohranjanje Cerkve v resnici, ki jo ji je podaril Kristus, iz katere pa tudi izjaja sposobnost ljubiti. Apostoli in njihovi nasledniki so tako verodostojni varuhi in priče zaklada resnice, ki je bil izročen Cerkvi, kakor tudi služabniki ljubezni. Oba vidika gresta skupaj. Resnica in ljubezen sta dva obraza istega daru, ki prihaja od Boga ter se je po apostolski službi ohranil v Cerkvi vse do današnjih dni.

Če imamo pred očmi 'izvirni Jezusov načrt', je jasno, da zahteva nekaterih od države ustanovljenih organov tujih notranji sestavi Cerkve, postaviti se nad same škofe ter voditi življenje cerkvenih skupnosti, ni v skladu s katoliškim naukom, po katerem je Cerkev apostolska, kakor je to tudi potrdil 2. vatikanski koncil.

V skladu z zgoraj razloženimi načeli naj pastirji in verni laiki imajo pred očmi, da so oznanjevanje evangelija, kateheze, karitativne dejavnosti, bogoslužje in obredi, kakor tudi ostale pastoralne odločitve izključno v pristojnosti škofov skupaj z njihovimi duhovniki, ki so v nepretrganem nasledstvu vere posredovane od Apostolov po Svetem pismu ter Izročilu Cerve in je od zunaj ne more nihče spreminjati.

Audio: