Duhovnik v 21. stoletju: Biti v svetu, a ne biti od sveta
VATIKAN (sreda, 5. oktober 2011, RV) – Ameriška pisateljica Dorothy Thompson
je objavila članek z rezultati neke raziskave o koncentracijskem taborišču Dachau.
Eno od vprašanj preživelim zapornikom se je glasilo: Kdo je sredi tistega pekla ostal
najdlje v stanju uravnovešenosti, kdo je najdlje ohranil občutek lastne identitete?
Odgovor je bil enoglasen in vedno enak: Katoliški duhovniki. Katoliški duhovniki so
uspeli ohraniti lastno uravnovešenost, ker so se zavedali svoje poklicanosti. Imeli
so svojo vrednostno lestvico. Popolnoma so bili predani svojemu idealu. Zavedali so
se svojega posebnega poslanstva. Sredi zemeljskega pekla so prinašali svoje pričevanje
o Jezusu Kristusu. Tako je prefekt Kongregacije za kler, kardinal Mauro Piacenza,
začel svoje predavanje z naslovom Duhovnik v 21. stoletju, ki ga je imel v
Los Angeleus v začetku oktobra na srečanju tamkajšnjih duhovnikov. Po kardinalovem
predavanju povzemamo tudi pričujoči prispevek.
Živimo v nestalnem svetu. Spremenljivost
obstaja v družini, službi, šolah in drugih ustanovah. A duhovnik mora vedno biti vzor
stabilnosti in zrelosti, vzor popolne privrženosti svojemu apostolatu. Sekularizacija,
gnosticizem in ateizem vedno bolj manjšajo prostor svetega. Ljudje tehnologije in
blagostanja, zaznamovani s potrebo po nenehnem pojavljanju, so zaznamovani tudi z
veliko duhovno revščino. So žrtve velike življenjske tesnobe ter niso zmožni rešiti
temeljnih problemov duhovnega, družinskega in družbenega življenja. Splošno razširjena
kultura je prežeta s sistematičnim dvomom in sumničavostjo do vsega, kar je povezano
z vero, razumom, religijo, naravnim pravom. Na Boga se spušča težka tišina in pogosto
prihaja do konflikta med Bogom in človekom. Človek postaja stvarnik dobrega in zla
ter egoistično usmerja pozornost na samega sebe. In če nato pogledamo področje moralnega
vedenja, ne moremo spregledati zmešnjave, nereda, anarahije, ki vlada.
V takšnih
razmerah postaneta življenje in poslanstvo duhovnika odločilnega pomena in nujno potrebna.
Bolj je odrinjen na rob, bolj je pomemben; bolj se ga obravnava kot nekaj zastarelega,
bolj je aktualen. Duhovnik mora svetu oznanjati večno Kristusovo sporočilo, v vsej
čistosti in radikalnosti. Ne nižati sporočila na raven ljudi, ampak ljudi dvigniti
k sporočilu. Potreba po nujnih spremembah na družbenem, gospodarskem in političnem
področju, ki jo vsi čutijo in želijo, bo ostala le želja, če se ne bo spremenilo srce
človeka, srce mnogih ljudi, ki bodo potem lahko spremenili družbeno strukturo.
Resnično
bojno polje Cerkve je skrivna pokrajina človekovega duha, kamor se vstopa z mnogo
uvidevnosti in skesanosti ter z milostjo, ki jo obljublja zakrament svetega reda.
Res je, da se duhovnik mora vključiti v obče življenje ljudi, vendar pa ne sme pristati
na popuščanja in prilagajanja svetu. Cerkev se je zmožna zoperstaviti vsem nevarnostim
in napadom, ki jih proti njej lahko usmerjajo politične, gospodarske in kulturne avtoritete.
Ne pozablja namreč Jezusovih besed: Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. In če se
sol pokvari, kako se bo svet obvarovalo pred propadom? Čemu namreč služi duhovnik,
ki se je prilagodil temu svetu ter postal mimik in ne kvas, ki spreminja? Pred svetom,
ki mu primanjkuje molitve in čaščenja, je duhovnik najprej človek molitve, čaščenja,
bogoslužja, obhajanja svetih skrivnosti. Pred svetom, potopljenim v potrošništvo in
panseksualizem, mora duhovnik biti strasten vernik ter živeti čistost. Duhovnik mora
biti med ljudmi, a hkrati mora govoriti jezik, drugačen od drugih: Nikar se ne prilagajajte
temu svetu, pravi apostol Pavel. Duhovnik namreč ni ''kot drugi''. Kar ljudje od njega
pričakujejo, je ravno to, da ni ''kot vsi drugi''. Pred nasiljem in egoizmom je človek
dejavne ljubezni. Podaja se na kraje, kjer mnogi živijo v osamljenosti in izločenosti,
da bi jim oznanil usmiljenje, spravo in upanje. Postane glas tistih, ki nimajo glasu:
majhni, ubogi, ostareli, zatirani, odrinjeni. Ne pripada sebi, ampak drugim. Ne išče
sebe in svojega, ampak išče to, kar je Kristusovo, kar je njegovih bratov in sester.
Z vsemi deli veselje in žalost. Je voditelj ljudstva, ki mu je zaupano in kjer ima
vsaka oseba svoje ime, svojo zgodvo, svojo usodo, svojo skrivnost. Duhovnik mora biti
obenem majhen in velik, plemenit v duhu kot kralj, preprost in spontan kot kmet. Junak
v premagovanju samega sebe in vladar svojih želja; služabnik majhnim in šibkih, ki
se ne ponižuje pred mogočnimi, ampak se prikloni pred ubogimi in majhnimi. Upanje
sveta je v tem, da lahko računa na ljubezen duhovnikovega srca, ki je pristno, močno
in usmiljeno, svobodno in krotko, širokosrčno in zvesto.