Priprava na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji

Danes začenjamo z ramišljanji p. Andreja Koprovskega, programskega direktorja Radia Vatikan, ki nam bodo pomagala v pripravi na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji.

Uvod
Sodobna kultura in problematičen odnos med 'medijskim časom' in 'svetopisemskim časom'

Smernice za škofovsko sinodo o novi evangelizaciji, oziroma pripravljalni delovni dokument za škofovsko zasedanje, ki bo v Vatikanu od 7. do 28. oktobra 2012, jasno pove, da je nova evangelizacija 'prizadevanje Cerkve za lastno prenovo, da bo dorasla izzivom, ki jih današnja zelo spreminjajoča se družba in kultura predočita krščanski veri, njenemu oznanjevanju in pričevanju. Pred temi izzivi se Cerkev ne vda ali zapre vase, ampak želi poživiti lastno telo tako, da postavi v svoje središče Jezusa Kristusa ter srečanje z Njim, ki podarja Svetega Duha in s tem moč za oznanjevanje in razglašanje evangelija preko novih poti, sposobnih nagovoriti današnje kulture (str. 5).

To prizadevanje bomo uresničili z različnimi pastoralnimi pobudami, ki se bodo skušale vključiti v organsko rast skupnosti vere in Cerkve. Tudi v naših oddajah se bomo trudili prikazati to organsko rast Cerkve. Ta se ravno s tem, da jo poživlja Sveti Duh, razlikuje od drugih človeških institucij. Danes namreč obstaja nevarnost, da bi Cerkev skrčili na 'javni servis' ter tako izločili onostransko razsežnost in s tem zgodovinsko dejstvo navzočnosti križanega in vstalega Kristusa, ki je temelj krščanske skrivnosti.

Čas v medijih
Težava je zelo resna, saj v sodobni kulturi prevladuje 'medijski čas', ki pa je zelo drugačen od svetopisemskega. V medijskem času namreč ni 'začetka' niti ni 'konca'. Informacije in podobe namreč nimajo časovne obstojnosti. S tem se zakrije povezava s 'potekom rasti', razvoja. Od svoje rane mladosti se otroci navadijo na 'virtualno', to je 'navidezno resničnost', ki pa je včasih bolj privlačna ter prepričljiva, kot je resničnost.

Poleg tega pa v sredstvih družbenega obveščanja obstaja tudi popačenost sporočanja, saj le-ti vsako stvar spremenijo v 'medijski lik'. Tako v medijih ne obstaja več 'država', narod, 'raznovrstnost cerkvenih skupnosti', temveč le osebnosti, kot naprimer predsednik vlade, kardinal, duhovnik. Ta simbolična osebnost nadomesti resničnost. Tudi na Cerkev se ne gleda, niti se je ne predstavlja več v vsej njeni celovitosti, kot Božje ljudstvo z vsemi različnimi razsežnostmi pa tudi težavami. Predstavlja se jo, če tako rečemo, preko dežurne osebnosti, kateri se naloži vso odgovornost. Zaradi tega je vsa pozornost preusmerjena na škandale, negativne vidike, na sodbe, ki pa temeljijo na majhnem deležu za medije privlačnih oseb.

Svetopisemski čas
Medtem ko je svetopisemski čas, ki pozna zaporedje sejanja, zime, rasti, zorenja, pobiranja pridelkov, postal po analogiji občutljiv za rast in zorenje medsebojnih odnosov, prijateljstva, ljubezni, soodgovornosti. Življenje Cerkve je tesno povezano s to dinamiko, ki je nenehen pogovor z Bogom, ki govori ljudem. Ni nemi Bog, temveč je Bog, ki vstopa v pogovor ter s tem ustvarja solidarno in bratsko skupnost.

Audio: