V pričakovanju molitve za mir v Assisiju: Romarji resnice in miru

VATIKAN (nedelja, 2. oktober 2011, RV) – Želja Benedikta XVI., da bi ob 25. obletnici molitvenega srečanja v Assisiju podoživeli dogodek iz leta 1986, ne pomeni le razloga za praznovanje in še manj namena, da bi se poiskalo globalno religijo, ki bi naj bila sad pogajanj med različnimi verami ali sad nevarnega sinkretizma. Razlogi so mnogo globlji. Tudi danes namreč obstajajo neobhodni motivi za enoglasno prizadevanje v dialogu in bratstvu za mir in dobro, za človeštvo in prihodnost sveta. Tako trdita predsednik Papeškega sveta pravičnost in mir Peter Turkson in tajnik istega sveta Mario Toso. Pričujoči prispevek je povzetek njunega članka, objavljenega v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano.

Poleg vojnih konfliktov, ki za sabo puščajo umrle in uničenje, obstajajo tudi spopadi in boji, ki so morda manj vidni, a prav tako uničujoči za dostojanstvo ljudi in narodov. Dovolj je pomisliti na pričujočo finančno krizo, bankrote, uboje, razne nesreče, ki doletijo narode, družine, civilno družbo. Vedno bolj očitno postaja, kako je vrsta manj razvitih držav odvisna od volje velikih finančnih sil, brezvestnih špekulacij in lobijev, ki iščejo le lastno korist in dobiček. Ne pozabimo tudi na tista območja, kjer potekajo boji za vodne vire. Povod za nasilje in spopade pa so prav tako avtoritarni režimi, ki ne zagotavljajo temeljnih svoboščin in niti osnovnih pogojev za dostojno življenje. Poudariti velja, da tudi same religije lahko postanejo razlog za diskriminacijo in nasilje. Zaradi teh in še mnogih drugih stvari je Benedikt XVI. želel v Assisiju pripraviti dan, namenjen premišljevanju, dialogu in molitvi za pravičnost in mir na svetu.

Izgradnja miru je odvisna od strastnega iskanja resnice o človeku, svetu in Bogu. Vsako človeško bitje in vsak narod sta že po svoji strukturi nagnjena k resnici o dobrem in o Bogu. Mesijansko dobro, ki ga prinaša mir, je skorajda skladno z občim dobrim človeške družine. Odvisno je od prirojene sposobnosti vsakega človeka za iskanje resnice oziroma od intelektulanih zmožnosti in volje, ki jih je Stvarnik podaril vsem in o katerih naša doba pogostokrat skeptično dvomi. Z drugimi besedami, Benedikt XVI., medtem ko vabi k premišljevanju na temo Romarji resnice, romarji miru, spodbuja sodobno kulturo, ki je nagnjena k nihilizmu, da preseže nezaupanje v človeka in njegov razum ter tako preseže etični relativizem, ki spodkopava temelje vseh dobrih namenov, temelje moralnega in družbenega nauka ter s tem stebre kot so ljubezen, svoboda in pravičnost.

Assisi 2011 je svojstven prispevek sedanjega papeža k duhovnosti molitvenih dni za mir na svetu, ki jih je pred 25. leti začel Janez Pavel II. V socialni okrožnici Benedikt XVI. trdi, da je mir sad prizadevanja, ki je podprto z ljubeznijo, polno resnice. Novo ime za mir bi lahko bilo torej 'ljubezen v resnici'.

Vzpostavitev trdnega reda miru prebudi moralno in duhovno moč, ki izhaja iz svobodnega in iskrenega pogovora med človekom in Bogom. Prav tako lahko usmeri pravno ureditev proti verski svobodi, upoštevajoč pri tem kompleksnost njene raznovrstnosti. Vsak osebni in družbeni moralni red, na katerem temelji mir, pa je tesno povezan z odločitvijo za Boga. Mir je možen, kajti vsi ljudje so neutrudni romarji k resnici in k Absolutnemu. Ontološko in etično iskanje resnice je namreč spodbujeno in dejavno zaradi prirojene odprtosti človeškega duha za Boga. Vseobsegajoča resnica o bistvu stvari, o moralni dolžnosti človeka in njegovi transcendentni usodi je možna ravno znotraj in na osnovi našega romanja k Absolutnemu, zahvaljujoč kateremu je naš duh odprt za Vseobsegajoče.

Assisi 2011 bo torej priložnost, kjer se bo v ospredje ponovno postavila pomembna verska izkušnja človeka, v kateri ležijo temelji skupnega prizadevanja za mir. Zaradi človekovega dostojanstva in človeške zmožnosti poseganja po resničnem, dobrem in po Bogu, je možno skupaj bivati in delati za pravičnejši in solidarnejši svet. Prav je torej, da tako verniki kot neverni, rasejo v zavedanju lastnega duha in vztrajajo v bratstvu, pravičnosti in miru, ki jih lahko zagotavlja le Bog. Univerzalna zmožnost človeka, da lahko spozna resnico, dobro in Boga, vse ljudi vključuje v skupno iskanje skupnih etičnih vrednot, na katerih se lahko spodbuja sodelovanje pri uveljavljanju pravičnosti in miru na svetu. Razlik ni treba zakrivati, ampak prej priznati, da je dialog pomemben za vse, tako kot je pomembno skupno romanje k resnici. To, da smo vsi iskalci resnice, nas naredi soudeležene v oblikovanju etike miru.

Audio: