Papež med ekumenskim bogoslužjem: Skupaj moramo izpričati prisotnost živega Boga
in tako dati svetu odgovor, ki ga potrebuje
ERFURT (petek, 23. september 2011, RV) – V cerkvi nekdanjega avguštinskega
samostana v Erfurtu je potekalo ekumensko bogoslužje. Evangeličanski škof Friedrich
Weber je na začetku prebral Lutrov nemški prevod Psalma 146, nato je sveti oče molil
za edinost kristjanov, kardinal Koch pa je prebral del Jezusove velikoduhovniške molitve,
o kateri je v homiliji govoril tudi Benedikt XVI.
»Ne prosim samo za té, ampak
tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame« (Jn 17,20): to je rekel Jezus
Očetu v dvorani zadnje večerje. On posreduje za prihodnje generacije vernikov. Molil
je tudi za nas. In moli za našo edinost. V Jezusovi molitvi najdemo najgloblji notranji
prostor naše edinosti.
Zgodovina krščanstva je tako rekoč vidna plat drame,
v kateri se Kristus bojuje in trpi z nami ljudmi. Videti moramo oboje: tako greh človeka,
ki zavrača Boga in se zapira vase, kot tudi zmage Boga, ki podpira Cerkev kljub njeni
šibkosti in nenehno za seboj vabi ljudi ter jih tako medsebojno zbližuje. Zato se
v ekumenskem srečanju ne smemo samo pritoževati nad delitvami in ločitvami, ampak
se moramo zahvaliti Bogu za vse elemente edinosti, ki jih je za nas ohranil in nam
jih vedno znova podarja.
Temeljna edinost je v dejstvu, da verujemo v Boga,
Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. Priznavamo troedinega Boga – Očeta,
Sina in Svetega Duha. Ta najvišja edinost ni samota ene monade, ampak edinost preko
ljubezni. Verujemo v konkretnega Boga. Verujemo v dejstvo, da nam je Bog govoril in
je postal eden izmed nas.«
V nadaljevanju je sveti oče poudaril, da se včasih
zdi, da stvari delujejo tudi brez Boga. Vendar pa: »Človek je bil ustvarjen za odnos
z Bogom in Ga potrebuje. V našem ekumenskem služenju v tem času moramo najprej skupaj
izpričati prisotnost živega Boga in tako dati svetu odgovor, ki ga potrebuje. Pričati
moramo za Jezusa Kristusa, ki je pravi človek in pravi Bog, ki je živel z nami, za
nas trpel in umrl ter v vstajenju na stežaj odprl vrata smrti. Dragi prijatelji, utrdimo
se v tej veri! Pomagajmo si jo živeti.«
Papež je opozoril, da živimo v času,
v katerem so postali kriteriji človeškosti negotovi. »Kot kristjani moramo varovati
nedotakljivo dostojanstvo človeka od spočetja do naravne smrti - od vprašanj predimplantacijske
genetske diagnostike do evtanazije. Vera v Boga se mora uresničiti v našem skupnem
prizadevanju za človeka.« Pripravljenost pomagati je bistvena naloga kristjana – tako
na osebnem področju kot v narodu, državi, Evropi, svetu.
Ob zaključku je sveti
oče povedal, da »Vera kristjanov ne temelji na tehtanju o naših prednostih in slabostih.
Vera ni stvar, ki si jo izmislimo ali o kateri se dogovarjamo, ampak je temelj, po
katerem živimo. Edinost raste le z vedno globljim vstopanjem v vero preko misli in
življenja. Na ta način smo se v zadnjih 50 letih, in še posebej od obiska Janeza Pavla
II. pred 30 leti, drug drugemu še bolj približali, za kar smo lahko samo hvaležni.
V ponižnem zaupanju se tudi mi pridružimo Gospodovi molitvi: Daj, da bi bili vsi eno,
kakor si Ti eno z Očetom, da bo svet veroval, da Te je On poslal.«