Nadškof Turnšek na redovniškem dnevu: Skupaj smo prišli, da drug drugega na začetku
pastoralnega leta po pavlovsko spodbudimo in utrdimo v poklicanosti in karizmi
MARIBOR (sreda, 21. september 2011, RV) – Danes je v Mariboru potekal 37. redovniški
dan, ki ga je tokrat pripravila nadškofija Maribor. V dopoldanskem delu so redovniki
in redovnice prisluhnili predavanju p. Petra Laha, DJ z naslovom »Resnica posvečenega
življenja v 'ekonomiji' ljubezni. Osredni dogodek dneva pa je bilo obhajanje svete
evharistije, ki jo je v stolnici ob somaševanju dveh škofov in številnih duhovnikov
vodil mariborski nadškof in metropolit Marjan Turnšek. Homilijo je začel z besedami:
»Druženje je kristjanom lastno, saj nas Gospod sam spodbuja k temu, ko zagotavlja,
da bo On sam na poseben način med nami, ko se bomo zbrali v njegovem imenu. In danes
se to zanesljivo dogaja. Skupaj smo prišli, da drug drugega na začetku pastoralnega
leta po pavlovsko spodbudimo in utrdimo v poklicanosti in karizmi: »Živite, kakor
se spodobi za poklic, v katerega ste bili poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti,
s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite
edinost duha z vezjo miru« (Ef 4,1–4).«
Potem, ko je nadškof predstavil
dinamiko poklicanosti apostola in evangelista Mateja, je pokazal radikalnost hoje
za Kristusom, ki se je v Cerkvi razvila v meništvu in redovnem življenju, z besedami:
»Meniško in redovno življenje je od prvih časih Cerkve veljalo za eshatološko radikalizacijo
krstnih obljub in v tem smislu je bilo vzor vsem, kot nekakšna orientacijska točka
za vse krščene. V tem smislu lahko iščemo mesto in vlogo redovnikov tudi v pravkar
začetem pastoralnem letu socialne pravičnosti v ljubezni. Redovna skupnost
že po svoji skupnostni naravi teži za radikalnim uresničevanjem evangeljske pravičnosti
in je lahko v tem smislu nekakšen laboratorij družbene pravičnosti v ljubezni
sredi zakonitosti tega sveta.
V tem duhu se mi zdi zelo pomembno znati ločiti
med redovnim življenjem in mnogimi služenji in službami, ki jih redovniki in redovnice
uresničujete: vzgoja, oskrbovanje bolnikov, učenje v šolah … Množenje teh služb ni
prineslo poboženja sveta, ampak prej posvetenje (sekularizacijo) redovnega
življenja. Res je, da se redovno življenje konkretno uresničuje v neki službi, a pozornost
naj ne bi bila osredotočena na službo kot takšno, ampak na uresničenje redovniškega
življenja v njej. Konkretno to pomeni, da redovnica oz. redovnik svoji službi ne daje
zgolj njenega občečloveškega značaja služenja, ampak značaj dejanja vere v odnosu
do Gospoda in njegovega telesa, torej do človeškosti, ki jo je sprejel nase. In prav
to je izziv za vsakega kristjana, ki se lahko ob vašem vzgledu vedno korigira. V tem
smislu ste in lahko postanete vedno bolj resnični korektiv družbi, sredi katere živite;
in referenčna točka znotraj Cerkve; pravzaprav živeti družbeni nauk Cerkve v malem.«
Dr.
Peter Lah se je v dopoldanskem predavanju spraševal: »Kakšen sem torej v odnosu do
bratov, sester, ljudi okrog sebe? Znam videti njihove dobre plati, njihove zmage in
njihova prizadevanja in jih pohvaliti, jih opogumiti? Ali morda gledam predvsem na
to, kar jim manjka? Sicer pa tu ne gre samo za odnos do drugih, ker velja Jezusova
ugotovitev, da je ljubezen do sebe tesno povezana z ljubeznijo do bližnjega. Kakšen
sem torej do sebe? Se znam veseliti nad tem, kar mi je dano in kar sem dosegel? Ali
pa se ukvarjam predvsem s tistim, kar mislim, da mi manjka? Pogosto je pač tako, da
je človek do drugih takšen, kot je do sebe.«
Ob primerjanju z Hollywodsko ter
potrošniško kulturo je podal odgovor v čem je redovniška poklicanost danes: » Pozitivna
naravnanost, prijaznost, srečen konec: kaj je bolj evangeljsko, kot to? Hollywood,
potrošniška kultura in človeška modrost na splošno ponujajo svoj načrt, kako pridemo
do tega. Jezus nudi drugačnega. Še več: Jezus sam je tisti drugačen načrt, drugačna
pot. Redovniki, kot nas spominja papež Janez Pavel II., po evangeljskih svetih delimo
s Kristusom njegovo izkustvo devištva, uboštva in pokorščine. Naša poklicanost
je v tem, da ljudem nazorno pokažemo, da taka pot dejansko pripelje k cilju. Z besedami
koncila: »Redovniški stan ... bolje razodeva nebeške dobrine, že na tem svetu prisotne;
bolje tudi pričuje za novo in večno življenje ... obenem vsem ljudem razkriva vse
presegajočo veličino in privlačnost Kristusa Kralja ter neskončno moč Svetega Duha,
ki čudovito deluje v Cerkvi« (Drugi vatikanski cerkveni zbor, Dogmatična konstitucija
o Cerkvi (Lumen Gentium) 44).«