Nadškof Turnšek na redovniškem dnevu: Skupaj smo prišli, da drug drugega na začetku pastoralnega leta po pavlovsko spodbudimo in utrdimo v poklicanosti in karizmi

MARIBOR (sreda, 21. september 2011, RV) – Danes je v Mariboru potekal 37. redovniški dan, ki ga je tokrat pripravila nadškofija Maribor. V dopoldanskem delu so redovniki in redovnice prisluhnili predavanju p. Petra Laha, DJ z naslovom »Resnica posvečenega življenja v 'ekonomiji' ljubezni. Osredni dogodek dneva pa je bilo obhajanje svete evharistije, ki jo je v stolnici ob somaševanju dveh škofov in številnih duhovnikov vodil mariborski nadškof in metropolit Marjan Turnšek. Homilijo je začel z besedami: »Druženje je kristjanom lastno, saj nas Gospod sam spodbuja k temu, ko zagotavlja, da bo On sam na poseben način med nami, ko se bomo zbrali v njegovem imenu. In danes se to zanesljivo dogaja. Skupaj smo prišli, da drug drugega na začetku pastoralnega leta po pavlovsko spodbudimo in utrdimo v poklicanosti in karizmi: »Živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste bili poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru« (Ef 4,1–4).«

Potem, ko je nadškof predstavil dinamiko poklicanosti apostola in evangelista Mateja, je pokazal radikalnost hoje za Kristusom, ki se je v Cerkvi razvila v meništvu in redovnem življenju, z besedami: »Meniško in redovno življenje je od prvih časih Cerkve veljalo za eshatološko radikalizacijo krstnih obljub in v tem smislu je bilo vzor vsem, kot nekakšna orientacijska točka za vse krščene. V tem smislu lahko iščemo mesto in vlogo redovnikov tudi v pravkar začetem pastoralnem letu socialne pravičnosti v ljubezni. Redovna skupnost že po svoji skupnostni naravi teži za radikalnim uresničevanjem evangeljske pravičnosti in je lahko v tem smislu nekakšen laboratorij družbene pravičnosti v ljubezni sredi zakonitosti tega sveta.

V tem duhu se mi zdi zelo pomembno znati ločiti med redovnim življenjem in mnogimi služenji in službami, ki jih redovniki in redovnice uresničujete: vzgoja, oskrbovanje bolnikov, učenje v šolah … Množenje teh služb ni prineslo poboženja sveta, ampak prej posvetenje (sekularizacijo) redovnega življenja. Res je, da se redovno življenje konkretno uresničuje v neki službi, a pozornost naj ne bi bila osredotočena na službo kot takšno, ampak na uresničenje redovniškega življenja v njej. Konkretno to pomeni, da redovnica oz. redovnik svoji službi ne daje zgolj njenega občečloveškega značaja služenja, ampak značaj dejanja vere v odnosu do Gospoda in njegovega telesa, torej do človeškosti, ki jo je sprejel nase. In prav to je izziv za vsakega kristjana, ki se lahko ob vašem vzgledu vedno korigira. V tem smislu ste in lahko postanete vedno bolj resnični korektiv družbi, sredi katere živite; in referenčna točka znotraj Cerkve; pravzaprav živeti družbeni nauk Cerkve v malem.«

Dr. Peter Lah se je v dopoldanskem predavanju spraševal: »Kakšen sem torej v odnosu do bratov, sester, ljudi okrog sebe? Znam videti njihove dobre plati, njihove zmage in njihova prizadevanja in jih pohvaliti, jih opogumiti? Ali morda gledam predvsem na to, kar jim manjka? Sicer pa tu ne gre samo za odnos do drugih, ker velja Jezusova ugotovitev, da je ljubezen do sebe tesno povezana z ljubeznijo do bližnjega. Kakšen sem torej do sebe? Se znam veseliti nad tem, kar mi je dano in kar sem dosegel? Ali pa se ukvarjam predvsem s tistim, kar mislim, da mi manjka? Pogosto je pač tako, da je človek do drugih takšen, kot je do sebe.«

Ob primerjanju z Hollywodsko ter potrošniško kulturo je podal odgovor v čem je redovniška poklicanost danes: » Pozitivna naravnanost, prijaznost, srečen konec: kaj je bolj evangeljsko, kot to? Hollywood, potrošniška kultura in človeška modrost na splošno ponujajo svoj načrt, kako pridemo do tega. Jezus nudi drugačnega. Še več: Jezus sam je tisti drugačen načrt, drugačna pot. Redovniki, kot nas spominja papež Janez Pavel II., po evangeljskih svetih delimo s Kristusom njegovo izkustvo devištva, uboštva in pokorščine. Naša poklicanost je v tem, da ljudem nazorno pokažemo, da taka pot dejansko pripelje k cilju. Z besedami koncila: »Redovniški stan ... bolje razodeva nebeške dobrine, že na tem svetu prisotne; bolje tudi pričuje za novo in večno življenje ... obenem vsem ljudem razkriva vse presegajočo veličino in privlačnost Kristusa Kralja ter neskončno moč Svetega Duha, ki čudovito deluje v Cerkvi« (Drugi vatikanski cerkveni zbor, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen Gentium) 44).«

Audio:

Audio celotna homilija:

Audio celotno predavanje: