Danes godujeta mučenca sv. Kornelij in sv. Ciprijan
VATIKAN (petek, 16. september 2011, RV) – Danes godujeta mučenca sv. Kornelij
in sv. Ciprijan. Prvi je bil papež, drugi pa škof v Kartagini na severu Afrike. Živela
sta v približno istem času. Sv. Kornelij je bil po komaj dveh letih papeževanja ubit
med preganjanjem kristjanov v Rimu, 14. septembra leta 253. Njegove relikvije so hranjene
v Nemčiji. Med drugim velja za zavetnika kmetov in priprošnjika proti ušesnim in živčnim
obolenjem. Drugi današnji godovnjak, sv. Ciprijan je tako kot sv. Kornelij umrl 14.
septembra, le da leta 258. Ko so se na severu Afrike začela preganjanja kristjanov,
se je sprva skril in svojo Cerkev vodil skrivaj. Iz tega časa so se ohranila številna
njegova pisma, ki pričajo o velikem pomenu, katerega je dajal evharistiji. Iz te je
prejel tudi moč za svoje junaško pričevanje v mučeniški smrti. Korneliju in Ciprijanu
je bil skupen način, kako sta obravnavala kristjane, ki so med preganjanjem odpadli
od krščanstva. Oba sta podpirala milo obliko, ki se je sklicevala na usmiljeno Očetovo
ljubezen in odpuščanje.
Papež Benedikt XVI. je sv. Ciprijanu posvetil katehezo
med sredino splošno avdienco junija leta 2007. Izpostavil je njegovo razumevanje Cerkve:
»Razločeval je med vidno, hierarhično Cerkvijo in nevidno, mistično Cerkvijo. Toda
hkrati je odločno zagovarjal, da je Cerkev ena sama, utemeljena na Petru. Nikoli se
ni utrudil ponavljati, da kdor zapusti Petrov sedež, samega sebe slepi, da je še vedno
v Cerkvi. Ciprijan je bil prepričan, da zunaj Cerkve ni odrešenja. Kdor Cerkve nima
za mater, ne more imeti Boga za Očeta. Neodtujljiva značilnost Cerkve je edinost,
ki jo simbolizira Kristusova suknja brez šiva. Svoj temelj ima v Petru, svojo popolno
uresničitev pa v evharistiji. 'Obstaja en sam Bog, en sam Kristus,' je opozarjal Ciprijan.«
Poleg
Ciprijanovega pogleda na Cerkev je sveti oče izpostavil tudi njegov nauk o molitvi,
predvsem o molitvi Očenaša. »Ciprijan je učil, kako je prav v Očenašu kristjanu
podarjen pravi način, kako moliti. Poudarjal je, da je v tej molitvi množina, da bi
tisti, ki jo moli, ne molil le zase, ampak za vse ljudstvo. Tako se osebna in bogoslužna
molitev zdita močno povezani med seboj. Njuna enotnost izhaja iz dejstva, da odgovarjata
na isto Božjo besedo. Kristjan ne pravi 'Oče moj', ampak 'Oče naš', pa četudi je na
skritem v zaprti sobi, saj ve, da je na vsakem kraju in v vsaki okoliščini član enega
samega Telesa.«
Škof iz Kartagine je vernike zato vabil, naj zvesto molijo
molitev, ki jo je naučil Jezus. »Zaupno in globoko je moliti k Bogu s tistim, kar
je njegovo.« Oče prepozna besede svojega Sina. Potrebno je torej ozavestiti, da
smo v molitvi pred Božjim pogledom, zato je pomembna tako drža telesa kot ton glasu.
To je pomembno tudi pri obhajanju svete maše. Bog namreč ni le poslušalec besed, ampak
je »poslušalec srca«. Ciprijan se torej uvršča med pobudnike »rodovitne
teološko duhovne tradicije, ki vidi v srcu privilegiran kraj molitve.« Srce je
najintimnejši prostor v človeku, kraj, kjer prebiva Bog. V njem se »uresničuje
tisto srečanje, ko Bog človeku spregovori in človek posluša Boga; ter ko človek govori
Bogu in Bog posluša človeka.«