Sveti oče sredino splošno avdienco posvetil
Psalmu 22 - molitvi smrti in življenja

VATIKAN (sreda, 14. september 2011, RV) – Žalostna in pretresljiva molitev dveh razsežnosti, ponižanja in slave, smrti in življenja, polna človeškosti in teološkega bogastva. S temi besedami je papež Benedikt XVI. opredelil Psalm 22, kateremu je posvetil katehezo med današnjo splošno avdienco v avli Pavla VI. Posebej se je zaustavil pri prvem delu psalma, ki je osredotočen na tožbo. Sveti oče je dejal, da želi s tem poglobiti nekatere pomenljive razsežnosti molitve in prošnje k Bogu.

»Ta psalm predstavlja lik nedolžnega, ki je preganjan in obkrožen z nasprotniki. Želijo mu smrt. On pa se zateče k Bogu z bolečo tožbo, ki se v gotovosti vere skrivnostno odpre za hvalo.« Resničnost, ki ga obdaja, je mučna. Toda ne želi se odpovedati upanju. Njegov krik na začetku psalma se obrača na Boga, ki se zdi daleč in ne odgovarja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Bog molči in ta tišina para dušo molilca. Molitev zahteva poslušanje, išče odnos, ki bi lahko podaril tolažbo in rešitev. Če Bog ne odgovori, se krik na pomoč izgubi v praznini in samota postane nevzdržna. Toda psalmist še naprej neutrudno išče Njegovo pomoč. V skrajni drži zaupanja in vere ga imenuje »moj« Bog. In medtem ko sprašuje po razlogu za domnevno nerazumljivo zapuščenost, hkrati ne verjame, da bi ga Gospod zares zapustil.

Ta začetni krik v Svetem pismu ponovno srečamo v Matejevem in Markovem evangeliju (Mt 27,46; Mr 15,34). Izgovori ga Jezus, ko umira na križu. Zapuščen in izdan, obdan s tistimi, ki ga žalijo, kliče k Očetu. Njegov krik ni obupan, tako kot ni bil obupan krik psalmista. Po hebrejskem običaju je navajanje začetka nekega psalma nakazovalo na celotno pesnitev. Tako se tudi mučna Jezusova molitev, zaznamovana z neizrekljivim trpljenjem, odpira v gotovost slave.

V psalmu začetnemu kriku sledijo besede, ki v bolečem kontrastu spominjajo na preteklost: »Vate so zaupali naši očetje, zaupali so, in si jih osvobodil.« Bog, ki se zdi psalmistu v tem trenutku tako zelo daleč, je hkrati usmiljeni Gospod iz Izraelove preteklosti. Celotna zgodovina izraelskega ljudstva je prepletena s kriki na pomoč in odrešilnimi odgovori Boga. Molilec se tako sklicuje na neomajno vero svojih očetov, ki so zaupali in niso bili nikoli razočarani. Zdi se, da njegov sedanji položaj postavlja na laž celotno zgodovino odrešenja. A Bog vedno ostane zvest. To ve tudi psalmist, ki začne nato opisovati svojo mučno situacijo. Želi, da bi se ga Gospod usmilil in posredoval, kot je to vedno storil v preteklosti. Spomni tudi, da je On tisti, ki ga je poklical v življenje. Kot je predhodno opozarjal na Božjo zvestobo do ljudstva, zdaj prikliče v spomin tudi svojo osebno zgodovino odnosa z Gospodom. »In tam, kljub sedanji zapuščenosti, psalmist prepozna radikalno Božjo bližino in ljubezen.«

Njegova tožba se zatem spremeni v žalostno prošnjo: »Ne bodi daleč od mene, saj je stiska blizu, saj ni nikogar, ki bi pomagal.« Psalmist zaznava edinole bližino sovražnikov. In le-ta v njem vzbuja strah. Tesnoba spreminja dojemanje nevarnosti in jo povečuje. Nasprotniki se mu zdijo nepremagljivi. Opisuje jih kot krvoločne živali, medtem ko sebe vidi kot majhnega in nemočnega črva. Te podobe po papeževih besedah namigujejo, da ko človek okrutno napade svojega brata, v sebi da prednost nečemu živalskemu. To je značilnost nasilja, po katerem lahko le odrešilno Božje posredovanje človeku povrne njegovo človeškost. Psalmistu se njegov položaj sedaj zdi brezizhoden in iz njegovih besed je razvidno, da se ga začne polaščati smrt. Takoj zatem pa ponovno prosi Gospoda: »Moja moč, hiti mi pomagat!« »To je krik, ki odpre nebo, saj odločno potrdi vero, gotovost, ki je onstran vsakega dvoma, teme in obupa.« Tožba se spremeni v hvalo. Psalm pa postane mogočna hvalnica, ki vključuje vse ljudstvo, Gospodove vernike in celo prihodnje generacije. Gospod je namreč prišel na pomoč in pokazal svoj usmiljeni obraz. Smrt in življenje sta se srečala v nerazdružljivi skrivnosti in življenje je zmagalo. Bog odrešenja se je pokazal kot nesporni Bog. »Gre za zmago vere, ki lahko preoblikuje smrt v dar življenja, brezno bolečine v izvir upanja.«

Sveti oče je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«

Audio: