Papež Benedikt XVI. o svetem Janezu Krizostomu

VATIKAN (torek, 13. september 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je septembra 2007 posvetil dve katehezi sv. Janezu Krizostomu (Zlatoustemu), škofu in cerkvenemu učitelju. Dejal je: »Krizostoma prištevamo med najplodnejše cerkvene očete: imamo ohranjenih 17 razprav, več kot 700 pristnih homilij, razlago Mateja in Pavla (Rim, Kor, Ef, Heb) in 241 pisem.

Janez Krizostom se je trudil, da bi s svojimi spisi spremljal celovit razvoj osebe, v njeni telesni, umski in verovanjski razsežnosti. Različna obdobja rasti primerja z ravno tako mnogimi morji neizmernega oceana: “Prvo od teh morij je otroštvo” (Homilije o Mt 81,5). “Prav v tej prvi dobi se namreč pokažejo nagnjenosti k grehu in kreposti”. Zato je treba božjo postavo že od začetka vpisovati v dušo “kakor na voščeno tablico” (Homilije o Jn 3,1): dejansko je to najpomembnejša doba. Zavedati se moramo, kako temeljno je, da v tej prvi življenjski dobi resnično vstopijo v človeka velike smernice, ki dajo ustrezen pogled na življenje. Krizostom zato priporoča: “Že od najnežnejših let opremite otroke z duhovnim orožjem in jih naučite, da se bodo pokrižali roko po čelu” (Homilije o 1 Kor 12,7). Potem pride na vrsto mladost: “Otroštvu sledi morje mladosti, kjer pihajo siloviti vetrovi .., ker v nas raste … poželenje” (Homilije o Mt 81,5). Slednjič prideta zaroka in zakon: “Mladost nasledi doba zrelosti, v kateri nas doletijo družinske obveze.” (prav tam). Janez navaja cilje zakonske zveze in jih obogati – ob sklicevanju na krepost zmernosti – z bogatim prepletom osebi prilagojenih odnosov. Dobro pripravljeni zakonci tako zadelajo vrata k ločitvi: vse poteka v veselju in se lahko otroke vzgaja h kreposti. Ko se potem rodi prvi otrok, je ta kakor “most; trije postanejo eno samo meso, ker otrok povezuje obe strani” (Homilije o Kol 12,5) in trije postanejo “ena družina, mala Cerkev” (Homilije o Ef 20,6).

Krizostomovo pridiganje je bilo običajno umeščeno v bogoslužje, “kraj”, kjer se gradi občestvo z besedo in evharistijo. Tukaj zbrano občestvo izraža eno samo Cerkev (Homilije o Rim 8,7), ista beseda se na vsakem kraju obrača na vse (Homilije o 1 Kor 24,2) in evharistično občestvo postaja učinkovito znamenje edinosti (Homilije o Mt 32,7). Njegov pastoralni načrt je bil vključen v življenje Cerkve, kjer verni laiki s krstom prevzamejo duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Od tod izhaja temeljna dolžnost misijonarjenja, ker je vsak do neke mere odgovoren za odrešenje drugih: “To je načelo našega družbenega življenja … da se ne brigamo samo zase!” (Homilije o 1 Mz 9,2). Vse se odvija med dvema poloma: med veliko Cerkvijo in “malo Cerkvijo”, družino, v njunem vzajemnem odnosu.«

Audio: