Duhovne misli Benedikta XVI. za 24. navadno nedeljo
Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne
nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi
sacramentum v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod
in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14).
V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog
drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg, ki nam ga je
odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od vseh dolgov, ki jih imajo drugi do nas
(prim. Mt 18,21-35). Ne smemo pustiti, da bi zamera do drugega v globini začela zastrupljati
našo dušo. Jezus nas opominja, da nenehno očiščujemo svoj spomin tako, da iz srca
drug drugemu odpuščamo, s tem umivamo noge drug drugemu in se lahko skupaj udeležujemo
Božje gostije.«
Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem na Češko med sveto
mašo na praznik sv. Venčeslava, zavetnika Češke, podal njegov zgled odpuščanja z besedami:
»To je življenski zgled sv. Venčeslava, ki je imel pogum, da se je zoprstavil čaru
zemeljske oblasti z nebeškim kraljestvom. Njegov pogled se nikoli ni umaknil z Jezusa
Kristusa, ki je trpel za nas ter nam dal zgled, da mu sledimo. Kot poslušen Gospodov
učenec, je mladi vladar Venčeslav ostal zvest evangeljskim naukom, ki jih je dobil
od svoje svete babice, mučenke Ljudmile. Po teh naukih se je začel zavzemati za mirno
sožitje v deželi in z okoliškimi narodi ter za širjenje krščanske vere tako, da je
poklical v deželo duhovnike in dal zgraditi cerkve. V prvi staroslovanski pripovedi
piše, 'da je pomagal Božjim služabnikom in opremil številne cerkve ter da je pomagal
revežem, oblačil nage, dajal jesti lačnim, sprejemal romarje, tako kot pravi Evangelij.
Ni pustil, da bi se delala krivica vdovam. Rad je imel vse ljudi, tako revne kot bogate.
Od Gospoda se je naučil biti 'usmiljen in milostljiv'. V moči duha evangelija je odpustil
svojemu bratu, ki mu je stregel po življenju. Res je prav, da ga imate za 'očeta'
vašega naroda. V vsem vam znani pesmi ga prosite, naj ne dopusti, da premine vaš narod.
Venčeslav
je umrl kot mučenec za Kristusa. Dobro je še omeniti, da čeprav je njegov brat Boleslav
uspel priti na kraljeski prestol v Pragi, tako da ga je ubil, pa kraljevsko nasledstvo
ne nosi Boleslavovo ime. Nosi namreč Venčeslavovo v pričevanje, da če 'kraljevski
prestol sodi reveže v pravičnosti, bo ostal trden na veke'. To dejstvo imate za čudežni
Božji poseg, ki ne zapusti svojih zvestih 'saj nedolžni premganec zmaga krutega zmagovalca,
podobno kot Kristus na križu in kri mučenca ne prikliče sovraštva in maščevanja temveč
odpuščanje in mir.«