Kardinal Rylko: Smernice nove evangelizacije

VATIKAN (torek, 6. september 2011, RV) – Cerkev mora danes storiti velik korak naprej v svoji evangelizaciji, mora vstopiti v novo zgodovinsko etapo svojega misijonarskega dinamizma, piše v apostolski spodbudi o krščanskih laikih. Trditev je izredno aktualna tudi danes. Vloga katoličanov laikov v evangelizaciji namreč ostaja nenadomestljiva, izpostavlja predsednik Papeškega sveta za laike, kardinal Stanislaw Rylko. Pričujoči prispevek je povzet po besedilu kardinala Rylka z naslovom Nekatere smernice nove evangelizacije.

Vedno več vernikov laikov mora Kristusovo vabilo »Pojdite tudi vi v vinograd« (Mt 20,4) razumeti kot klic, da prevzamejo svoj del odgovornosti v življenju in poslanstvu Cerkve, torej v življenju in poslanstvu škofij in župnij, cerkvenih združenj in gibanj. Evangelizacijska zavzetost laikov že spreminja cerkveno življenje, kar je veliko upanja za Cerkev. Žal pa danes tudi med kristjani poganja relativistična miselnost, ki ustvarja precejšnjo zmešnjavo glede poslanstva in oblikuje mnoge napake. Na primer: poslanstvo se nadomešča z dialogom, v katerem so vse strani med seboj enakovredne; pojavlja se težnja, da bi se evangelizacijo zvedlo na navadno humano promocijo, na prepričanje, da je dovolj pomagati ljudem biti bolj človeški ali zvestejši lastni religiji; prisotna je tudi ideja spoštovanja svobode drugega, ki zanika vsak klic k spreobrnjenju.

Jezusovo izrecno napotilo k evangelizaciji ni postransko dejanje, ampak razlog zakramenta zveličanja Cerkve. Evangelizacija je vprašanje vere, je natančen kazalec naše vere v Kristusa in njegovo ljubezen do nas. Zatorej nihče ne more biti evangelizator, ne da bi z besedami in življenjskim pričevanjem jasno oznanjal, da je Jezus Gospod. Kdor pozna Kristusa, ima dolžnost, da ga oznanja, kdor pa ga ne pozna, ima prvico, da prejme oznanilo.

Kardinal Joseph Ratzinger je ob priložnosti zapisal, da je problem današnjega časa v odsotnosti Boga, zakrinkani s prazno religioznostjo. Žal tudi mi kristjani pogostrokrat živimo, kot da Boga ni. Živimo pod sloganom: Boga ni, in to, da ga ni, ni pomembno. Zato mora evangelizator predvsem govoriti o Bogu. Govoriti o Bogu in govoriti z Bogom pa morata vedno iti skupaj, kot je izpostavil kardinal Ratzinger.

Molitev je nenadomestljiv vir, iz katerega prihaja vsaka prava in pristna misijonarska iniciativa. Kardinal Ratzinger je tudi oblikoval tri zakone, ki vodijo proces evangelizacije v Cerkvi. Prvi je zakon razlastitve. Kristjani namreč nismo gospodarji, ampak ponižni služabniki v Božjem načrtu za svet. Zato Ratzinger poudarja, da evangelizirati ni le nek način govorjenja, ampak način življenja, torej živeti v poslušanju in postati Očetov glas. Ne pomeni govoriti v svojem imenu, ampak v imenu poslanstva Cerkve. Evangelizacija ni nikoli zasebna zadeva, kajti v ozdaju sta vedno Bog in Cerkev. Vse metode so prazne brez temelja, ki je molitev. Besede, ki oznanjajo, morajo vedno izhajati iz živega molitvenega življenja.

Drugi zakon evangelizacije je zakon gorčičnega semena, ki je manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč (Mr 4,31-32). Velike stvari se začnejo v ponižnosti. Kdor oznanja evangelij, mora biti ponižen, ne sme pričakovati takojšnjih rezultatov. Ker je gospodar žetve Bog, je on tisti, ki odloča o ritmu, času in načinu rasti. Ta zakon nas varuje pred tem, da bi izgubili pogum pri našem misijonarskem delu.

Tretji zakon evangelizacije je zakon pšeničnega zrna, ki umre, da bi obrodilo sad (Jn 12,24). V evangelizaciji je vedno prisotna logika križa. Jezus namreč ni odrešil sveta z lepimi besedami, ampak s svojim trpljenjem in smrtjo. Njegov pasijon je neizčrpen vir življenja za svet in daje moč njegovi besedi. Od tu tudi teža, ki jo v evangelizaciji ima pričevanje vere mučencev. Kri mučencev je seme novih kristjanov, pravi Tertullian. Pričevanje vere, zapečateno s krvjo mnogih mučencev, je velika duhovna dediščina Cerkve in svetlo upanje za njeno prihodnost.

Naloge, h katerim Cerkev mora pristopiti na začetku tretjega tisočletja krščanske dobe, nam pogostokrat dajejo občutek, da smo zanje neprikladni in nemočni. Božji načrt za svet je neprestano oviran in zoperstavljajo se mu različne sovražne sile. Bogu vedno ''spodleti''. Človeku pušča njegovo svobodo in ta stalno govori ''ne'', zatrjuje Benedikt XVI. Vendar pa je Božja fantazija, ta ustvarjalna moč njegove ljubezni, večja od človekovega ''ne''. To je za nas gotovost, da Bogu nikoli ne spodleti. Ne spodleti mu, ker vedno najde nove načine, kako doseči človeka in kako še bolj odpreti svojo hišo. Zato nas upanje ne sme nikoli zapustiti. Petrov naslednik nam zagotavlja, da bo Bog tudi danes našel nove poti in poklical človeka; zagotavlja nam, da nas Bog želi imeti ob sebi kot svoje glasnike in služabnike.

Audio: