Papež Benedikt XVI. o Gregorju Velikemu: Služabnik Božjih služabnikov

VATIKAN (sobota, 3. september 2011, RV) – Cerkev danes obhaja praznik sv. Gregorja Velikega, papeža in cerkvenega učitelja. Sveti oče mu je leta 2008 posvetil dve katehezi med sredinimi splošnimi avdiencami: »Gregor je bil resnično velik papež in velik cerkveni učitelj.«

Rodil se je okoli leta 540 v Rimu. Izhajal je iz patricijske družine, ki je bila močno povezana s krščansko vero. Oba njegova starša sta v Cerkvi danes čaščena kot svetnika. Gregor se je sprva posvetil politični karieri in že pri tridesetih letih dosegel mesto rimskega prefekta. Že v tem obdobju je bil znan po globokem smislu za red. Vendar pa v taki obliki življenja ni našel zadovoljstva in kmalu se je odpovedal vsem svojim posvetnim dolžnostim ter častem in se odločil za meništvo. »Iz tega obdobja meniškega življenja, življenja v stalnem dialogu z Gospodom in poslušanju njegove besede, mu je ostalo trajno hrepenenje (...): spominjal se ga je kot srečnega časa zbranosti v Bogu, predanosti molitvi in mirne zatopljenosti v študij.« Toda Gregorjevo meniško življenje ni moglo trajati dolgo. Zaradi njegovih sposobnosti ga je papež Pelagij II. imenoval za diakona in ga kot svojega zastopnika poslal v Carigrad. Kasneje ga je isti papež poklical nazaj v Rim, da je postal njegov tajnik. To delo je opravljal v težavnem obdobju, ki so ga zaznamovale poplave, huda lakota in navsezadnje tudi kuga. Po papeževi smrti, leta 590, je bil Gregor enoglasno izvoljen za Petrovega naslednika. Kljub upiranju je moral popustiti volji drugih in predvsem Božji volji. Papež je ostal do smrti leta 604.

»Že od vsega začetka je kazal posebej jasen pogled na resničnost, s katero se je moral spoprijeti. Pa tudi izredno delovno sposobnost za soočanje s cerkvenimi in civilnimi zadevami.« Po besedah papeža Benedikta XVI. je nadvse pomenljiv njegov pristop do vprašanja Langobardov, ki so takrat ogrožali Rim. Trudil se je, da bi našel resnično miroljubno rešitev. Gregor je na langobardsko ljudstvo gledal z očmi dobrega pastirja. Želel jim je oznaniti besede odrešenja in z njimi preko medsebojnega spoštovanja utrditi bratske odnose. S tem in drugim svojim prizadevanjem, med drugim tudi na področju socialnega delovanja, je istočasno spodbujal diplomatske vezi in širil oznanilo vere. Kljub oviram težkega zgodovinskega obdobja in slabega zdravja, ki je bilo posledica dolgega posta v času meniškega življenja, si je Gregor pridobil zaupanje vernikov. Papež Benedikt XVI. je dejal, da je bil človek, ki je potopljen v Boga: »V globini njegove duše je bila vedno živa želja po Bogu. Prav zaradi tega je bil vedno zelo blizu drugemu, potrebam ljudi svojega časa.« V obdobju, ki je bilo uničujoče in se je zdelo brezupno, je znal ustvarjati mir in dajati upanje: »Ta Božji človek nam kaže, kje so resnični izvori miru, iz katerih izhaja pravo upanje, in tako postaja voditelj tudi nam danes.«

Sveti oče pa je spomnil tudi na številna pomembna dela, ki jih je Gregor Veliki zapustil Cerkvi. Med njimi je več kot 800 pisem in predvsem eksegetična besedila. Značilno je, da ni nikoli poskušal začrtati svojega lastnega nauka: »Rajši je poskušal biti odmev tradicionalnega učenja Cerkve, želel je biti kot Kristusova usta in usta njegove Cerkve na poti, ki jo je potrebno prehoditi do Boga.« Zelo rad je bral Sveto pismo: »Verjel je, da kristjan iz Svetega pisma ne sme pridobivati toliko teoretičnega znanja, ampak bolj vsakdanjo hrano za svojo dušo, za življenje človeka na tem svetu.« Poudarjal je, da je pri branju te svete knjige prvo pravilo ponižnost razuma. Ponižnost seveda ne izključuje resnega študija. Je pa nepogrešljiva, da bi bralec resnično lahko vstopil v globino besedila in da bi le-to lahko obrodilo duhovne sadove. »Le s to notranjo držo se resnično posluša in na koncu doume Božji glas.« Istočasno pa je Gregor Veliki poudarjal tudi, da doumeti še ne pomeni nič, če ne vodi k delovanju. Gre za dva vidika človeškega življenja, ki se morata dopolnjevati. Beseda mora biti usklajena z dejanjem, misel s prizadevanjem in molitev s predanostjo dolžnostim svojega stanu. S tem je ta veliki papež začrtal celosten načrt življenja, ki je aktualen tudi za današnjega vernika.

Papež Benedikt XVI. je dejal, da je Gregor Veliki v svojem srcu vse življenje ostal preprost menih. Globoko ga je pretresla ponižnost Boga, ki je v Kristusu postal naš služabnik in nam umil umazane noge. In Gregor je imenovan Veliki ravno zato, ker je tudi sam želel biti le »služabnik Božjih služabnikov«.

Audio: