Dr. Anton Stres o Pastoralni spodbudi Slovenske škofovske konference
LJUBLJANA (nedelja, 28. avgust 2011, RV) – Predsednik Slovenske škofovske konference
dr. Anton Stres je za Radio Vatikan predstavil pastoralno spodbudo, ki jo je Slovenska
škofovska konferenca pripravila v luči Redne škofovske sinode o novi evangelizaciji,
ki bo prihodnje leto v Rimu.
Audio:
Privesti
brate in sestre k Jezusu
Pastoralna spodbuda Slovenske škofovske konference
»Eden
izmed dveh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat
Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: 'Našli smo Mesija'.
Privedel ga je k Jezusu« (Jn 40–42)
Pred desetimi leti zaključen Plenarni
zbor Cerkvi na Slovenskem naroča izdelavo pastoralnega načrta. Plenarnemu zboru je
namreč sam bl. papež Janez Pavel II. ob Slomškovi beatifikaciji v mariborski stolnici
naročil: »Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana
je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.«
Po eni strani tak pastoralni načrt zamuja, po drugi pa lahko rečemo, da smo zanj šele
danes dovolj zreli.
Večina uvidov Plenarnega zbora je veljavnih še danes. Nekateri
procesi v družbi in Cerkvi pa so šli v drugo smer od pričakovane in želene. Iskanje
Boga in religiozni nemir, ki je zaznamoval devetdeseta prejšnjega stoletja, je stopilo
v ozadje in ni več tako očitno. Plenarni zbor je še s simpatijo pisal o slovenskem
človeku, ki »se na novo religiozno prebuja«, danes pa vidimo, da je vse več duhovne
brezbrižnosti in moralnega relativizma, ki vodi v ateizem. Plenarni zbor je pozval
Cerkev k dialoški odprtosti do sodobne družbe, vendar se odklonilen odnos do Cerkve
ni spremenil. Smo tudi sicer zelo polarizirana družba. Plenarni zbor je preroško poudaril
odločitev za človeka in družbo solidarnosti, kar je okrepilo dobrodelno dejavnost
Cerkve, vendar ta ni mogla zavreti socialnega razslojevanja, ker ni imela vpliva na
centre družbene moči, ki so pripeljali mlado državo do današnjega poraznega stanja.
Zunanja
pripadnost slovenskega človeka Cerkvi v desetletju po Plenarnem zboru ni bistveno
upadla. Tudi zadnja večja raziskava med mladimi potrjuje, da se med njimi dve tretjini
še vedno čuti pripadnih Katoliški Cerkvi. Vendar ta zunanja trdna pripadnost katolištvu
ni dovolj, če je ne spremlja notranja in osebna vera v Boga, vera v Jezusa Kristusa,
evharistična zavest, zakrament pokore in osebna molitev. Na Slovenskem smo v paradoksnem
položaju, ko več ljudi pripada Cerkvi, kot jih veruje v Boga. Mnogi pričakujejo od
Kristusove Cerkve zunanje verske usluge, tudi če nimajo več žive vere v Jezusa Kristusa,
Božjega sina in Odrešenika. Ta zunanja pripadnost katolištvu je za nas močan izziv
in nujen poziv, da ji damo pravo versko in duhovno vsebino.
Vendar tudi za
Cerkev na Slovenskem velja, da »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti« (Rim 8,26).
Po Plenarnem zboru so se še okrepila različna duhovna gibanja in lokalne laiške skupine
(animatorske, dobrodelne, zakonske, molitvene). Okrepila se je splošna zavest odgovornosti
vseh za prihodnost vere in Cerkve. Žal nekateri duhovniki še ne razumejo dovolj nujnosti
dejavnih laikov in jih za to ne usposabljajo z ustrezno formacijo. Kjer pa duhovniki
ustrezno oblikujejo laiške sodelavce, imamo dejavne župnijske pastoralne svete, ki
niso samo župnikova pomoč pri praktičnih zadevah, ampak se ukvarjajo z bistvenimi
vsebinskimi vprašanji evangelizacije svojega okolja. Tako se kljub težkim časom jedro
vernih bratov in sester krepi, kar smo med drugim živo občutili na Slovenskem evharističnem
kongresu v Celju. To je pot, ki vodi v prihodnost.
Naša največja skrb torej
niso zunanje okoliščine in neugodne družbene razmere. Tudi ne težave z osebjem in
strukturami ter vse hujše pomanjkanje duhovnih poklicev. Naša prva in največja skrb
je živa in osebna vera v Boga in v njegovega Sina Jezusa Kristusa ter v Svetega Duha,
ki navdihuje in opogumlja naše občestvo. Slovenski pastoralni načrt, ki ga s to pastoralno
spodbudo sprožamo, bo zato imel naslednji glavni namen:
Živa občestva Cerkve
in posamezni njihovi člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vodili in spremljali
brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot osvobajajoči resnici
in polnemu življenju v osrečujoči ljubezni.
Ob tem razglašamo štiri
glavne pastoralne smernice:
1. Na področju oznanjevanja bomo vzbudili
predevangelizacijske pristope in misijonsko miselnost. Bolj odločno bomo prešli iz
poučevanja o veri na prebujanje osebnega odgovora v veri na Božjo ljubezen, ki se
nam je razodela v Jezusu Kristusu (kerygma in mistagogija). Vztrajali bomo na prehodu
iz kateheze otrok h katehezi mladine in odraslih, zlasti k družinski katehezi. Cilj
je osebna verujoča odločitev za Jezusa Odrešenika, ki se izraža v molitvenem odnosu
do njega.
2. V zavesti, da je bogoslužje Božje delo, v katerega vstopamo, bomo
bogoslužje oblikovali tako, da bo omogočalo živo sodelovanje Božjega ljudstva, hkrati
pa krepilo osebno molitev in kontemplacijo ter ohranjalo ljubeče spoštovanje pred
skrivnostjo in svetostjo našega Boga.
3. Dejavna ljubezen do bližnjega je najbolj
verodostojno pričevanje naše vere v Božjo ljubezen do vsakega človeka. Zato bomo gojili
sočutje in usmiljenje do ljudi v stiski v Cerkvi in zunaj nje ter krepili cerkvene
dobrodelne ustanove. Cerkev kot oznanjevalka družbene pravičnosti bo odločno sooblikovala
družbo solidarnosti.
4. Kristusa srečamo v občestvu Cerkve in uvajati brate
in sestre v življenje skupnosti je najtesneje povezano z živo vero v Kristusom. Na
področju graditve skupnosti imajo pastirji odločilno vlogo, da s svojo pastoralno
ljubeznijo kot »drugi Kristus« odgovorno in požrtvovalno skrbijo za svoja občestva
majhnih občestev ter zavzeto služijo bratom in sestram za rast njihove vere, upanja
in ljubezni.
Slovenskemu pastoralnemu svetu naročamo, da do pomladi 2012, držeč
se zgoraj razglašenega namena in štirih strateških smernic pripravi dokument, ki bo
osnova za nadaljnje načrtovanje po škofijah in župnijah. Telo, ki bo pisalo dokument,
bo sestavljeno iz tajništva Slovenskega pastoralnega sveta ter iz ljudi, ki jih bodo
za to priložnost imenovali škofje.
Ob tem razglašamo, da pastoralno leto 2012/2013
ne bo imelo posebnega vsebinskega poudarka, temveč bo v celoti posvečeno pastoralnemu
načrtovanju po škofijah, župnijah, redovnih skupnostih, ustanovah in gibanjih.
msgr.
dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit predsednik SŠK