Nadškof Stres na Srečanju treh dežel v Zaplazu predstavil lik bl. Alojzija Grozdeta

ZAPLAZ (sobota, 20. avgust 2011, RV) – Danes dopoldne je potekalo Srečanje treh dežel oziroma romanje vernikov iz dežele Furlanije, avstrijske Koroške in Slovenije k božjepotni Marijini cerkvi na Zaplazu. Geslo letošnjega srečanja je Po novih poteh v nove dni. Srečanje se je začelo v cerkvi ob 10.00 z uvodnim duhovnim programom, ki so ga pripravili bogoslovci. Ob 11.00 pa je slovesno somaševanje škofov in duhovnikov v štirih jezikih vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Prihodnje leto bo Srečanje treh dežel 18. avgusta v Vidmu v Italiji.

Med homilijo je ljubljanski nadškof in metropolit pozdravil navzoče, ki so prišli v to svetišče v katerem se nahajajo svetniški ostanki blaženega Alojzija Grozdeta, v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku. Nadškof je v nadaljevanju predstavil lik blaženega Alojzija Grozdeta, kot »potrditev resničnosti Jezusovih besed iz današnjega evangelija« (prim. Mt 16,24–27).

Audio:


Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa na srečanju treh dežel na Zaplazu


Drage sestre in dragi bratje!

Najprej vas vse, ki ste prihiteli sem na Zaplaz, najlepše pozdravljam. Pozdravljam sobrate škofe, duhovnike in diakone in še posebej vas, ki ste priromali peš, ter vas vse, ki ste prišli v to svetišče, ki je s tem, ko se tukaj nahajajo svetniški ostanki blaženega Alojzija Grozdeta, postalo še bolj priljubljeno in obiskano romarsko središče.

Pozdrav v italijanskem jeziku:
Anzitutto saluto cordialmente tutti voi che siete arrivati oggi qui a Zaplaz. Saluto i confratelli vescovi, sacerdoti e diaconi e in particolare tutti voi che siete arrivati in pellegrinaggio a piedi in questo Santuario Mariano che custodisce le reliquie del Beato Alojzij Grozde e che percio' e' diventato una meta di pellegrinaggio ancora piu' frequentata e piu' cara ai fedeli.

Pozdrav v nemškem jeziku:
Liebe Schwestern und liebe Brüder! Zunächst möchte ich Euch alle, die hierher nach Zaplaz gekommen seid, herzlich willkommen heißen. Ich grüße die Mitbrüder im bischöflichen Dienst, Priester und Diakóne und noch ganz besonders Euch alle, die zu Fuß gekommen seid, sowie alle, die den Weg in dieses Heiligtum gefunden habt, das jetzt mit der Reliquienkapelle des seligen Alojzij Grozde ein noch beliebterer und noch stärker besuchter Walfahrtsort geworden ist.

Blaženi Alojzij Grozde je ena izmed številnih potrditev resničnosti Jezusovih besed iz današnjega evangelija. Zaradi Jezusa je izgubil svoje zemeljsko življenje, zato pa ga je toliko bolj našel. Našel ga je pri svojem Učitelju in Odrešeniku, ko ga je ta sprejel v svojo srečo, v svoje vstajenjsko blaženost. Našel pa ga je tudi tukaj na zemlji, kajti njegova mučeniška smrt je razkrila njegovo plemenito srce in dušo, razodela njegovo svetost njegovim bratom in sestram v Cerkvi in zunaj nje. Začeli smo ga občudovati, mladi kristjani so si ga vzeli za svojega priprošnjika in vzornika, ki jim je za zgled, kako naj sredi različnih težav in preizkušenj postanejo in ostanejo za vsako ceno zvesti Jezusu Kristusu, našemu edinemu Odrešeniku. Alojzij Grozde je bil ubit zaradi Kristusa, toda živi pri svojem Vstalem Gospodu in živi v naših srcih, v našem spominu, v našem občudovanju, v našem posnemanju njegovih kreposti.

Postal je vzornik izbire pravih vrednot, kar v sodobni potrošniški miselnosti nikakor ni lahko in enostavno. Jezus v današnjem evangeliju potrebnost te izbire zelo jasno poudarja. »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« Čeprav je na prvi pogled odgovor zelo jasen in vodilna misel prepričljiva, nas lastna izkušnja in opazovanje tega, kar se dogaja okoli nas, opozarjata, da konkretne odločitve za jasno in nedvoumno prvenstvo duhovnega nad telesnim in materialnim niso vedno lahke in samoumevne. Sicer pa ne gre v prvi vrsti za izbiro med duhovnim in telesnim. Bog je ustvaril telo in dušo, snov, materijo in duha. Boj, ki poteka, ni med telesom in duhom, ampak med grehom in svetostjo, med sebičnostjo in ljubeznijo. Kristjani nismo poklicani k nasprotovanju telesnosti in materialnosti. Tudi materialni in telesni svet je od Boga, je sam po sebi dober. Živimo na tem svetu, kakršen je. Pričakujemo pa novo nebo in novo zemljo. Smo na svetu, vendar nismo od sveta. Materialne dobrine cenimo kot zaslužijo in uživamo ta svet, vendar kakor bi ga ne uživali, se pravi, da se zavedamo, da ta svet mine. Tisto, kar ostane in kar moramo postaviti na prvo mesto v svojem življenju,je Božja ljubezen, ki nam jo je razodel Jezus Kristus s tem, da je za nas daroval svoje življenje. Naša duhovnost se začne z vero v Jezusa Kristusa, Boga, ki je postal človek, in nam s svojo darovanjsko ljubeznijo postavil najvišjo življenjsko normo: »Ljubite se med seboj, kakor se vas jaz ljubil«. Za nas ni odločilno, s kakšno hrano se hranimo ali kakšno tehniko dihanja in zbranosti uporabljamo. Za nas je odločilno, ali verujemo in sprejemamo, da nam je Jezus s svojo smrtjo na križu razodel, kako nas ima Bog rad in je s svojo ljubeznijo spravil svet z Bogom in nam odprl vrata v večno Božje prijateljstvo.

Tega odrešenega življenja, h kateremu smo poklicani, ne moremo doseči sami z nobenimi posebnimi prehrambnimi navadami, nobenimi posebnimi molitvenimi tehnikami in z nobenim drugim naporom. To večno življenje nam bo milostno, se pravi nezasluženo podarjeno, če verujemo v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek, in če ga posnemamo v njegovi nesebičnosti, ljubezni in življenjskem darovanju, kakor nam ga je izpričal s svojo smrtjo na križu. Jezus je naš edini Odrešenik, naša pot, po kateri želimo hoditi, naša resnica, ki jo sprejemamo za svoje osebno prepričanje in naše življenje, v katerega upamo in se ga veselimo. Pot, Resnica in Življenje, vse te tri vrednote imajo skupni imenovalec in to je Bog, ki je ena sama Ljubezen, ljubezen, ki samo sebe žrtvuje za druge, za nas. Od tod nam potem tudi dotekata tisto veselje in mir, ki ga apostol Pavel obljublja svojim vernikom v današnjem drugem berilu, to je tisto, kar Gospod hoče od nas, kakor nam naroča v prvem berilu prerok Mihej: da ravnamo pravično, da ljubimo dobrohotnost in ponižno hodimo s svojim Bogom. Kako naj ravnamo pravično, kako naj ljubimo dobrohotnost, kako naj ponižno hodimo s svojim Bogom, vse to nam je pokazal Jezus. To je tisti temelj, o katerem pravi apostol Pavel, da drugega temelja ni in ne more biti. To je tudi temelj našega srečanja: kljub vsem jezikovnim in kulturnim razlikam nas povezuje dejstvo, da hodimo po isti poti, da imamo isto resnico in upamo v isto polnost življenja, ki je Jezus Kristus.

Blaženi Alojzij Grozde, ob čigar grobu smo se zbrali, je vse to globoko veroval in vedel. Zato ni bil pripravljen, da bi se odpovedal Jezusu, da bi se odpovedal svoji veri, ampak nasprotno, Jezusu Kristusu je hotel v celoti posvetiti svoje mlado življenje. Jezus je sprejel njegovo pripravljenost in mu je dal milost mučeniške smrti. Tako je dopolnil svojo posvetitev in je sedaj pri svojem Božjem Učitelju, da za to isto zvestobo v veri, upanju in ljubezni prosi tudi za nas. Amen.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit

Audio celotna pridiga: