Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Vnebovzetja Device Marije
15. avgusta Cerkev obhaja najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino
Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom
vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom.
Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim
prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: »Na ta način je vzvišena Božja
Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje
izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu,
velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago
na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je
bila obvarovana trohnjenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo
in telesom v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega
nesmrtnega Kralja«. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je
Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s
polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom'.
Sveti Pavel nam v današnjem drugem
berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške
zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so
umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage
nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za
vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega
in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje,
smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj
novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo
utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem življenje
vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt,
ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje,
ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega
berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili
utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v
Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: »Ker je namreč
po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu
vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej
kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo
dovršitev…(1Kor 15, 21-24).
Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev
po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu:
Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa
deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi
to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še »zadnji sovražnik« - smrt,
ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih
in življenje v prihodnjem veku'.«