Benedikt XVI. nam je dal kánaansko ženo za zgled rasti v veri: 'Zgodi naj se ti, kakor želiš!'

VATIKAN (nedelja, 14. avgust 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je v današnjem nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja na dvorišču poletne rezidence v Castel Gandolfu pred velikim številom vernikov razložil pomen evangeljskega odlomka o kánaanski ženi in njenem zgledu vere. Papež je po molitvi in blagoslovu med pozdravi v različnih jezikih še posebej pozdravil romarje iz Kube ter njihovega kardinala Jaimea Ortego Alamina, ki so ponovno po dolgem času poromali na grob svetih apostolov Petra in Pavla.

V nagovoru pred molitvijo je papež dejal:
»Evangeljski odlomek današnje nedelje se začenja z označitvijo področja, kamor se je Jezus namenil: Tir in Sidon na severu zahodu Galileje sta bili poganski deželi. Tu je Jezus srečal kánaansko ženo, ki se je obrnila Nanj s prošnjo, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). V tej prošnji lahko prepoznamo začetek poti vere, ki je v pogovoru z božjim Učiteljem začela rasti in se je tudi okrepila. Žena se ni bala vpiti Jezusu: 'Usmili se me'. S tem izrazom, ki je pogost v psalmih (prim. Ps 50,1), ter s poimenovanjem 'Gospod' in Davidov sin' (prim. Mt 15,22) je pokazala trdno upanje, da bo uslišana. Kakšna je Gospodova drža pred tem krikom bolečine poganske žene? Jezusov molk se nam lahko zdi presenetljiv, še posebej, ker so zaradi tega morali posredovati tudi učenci. Toda ne gre za neobčutljivost do bolečine te žene. Sveti Avguštin je to pravilno razložil: 'Kristus ni bil do nje ravnodušen, ker bi ji hotel odreči usmiljenje, temveč da bi v njej razplamtel željo' (Sermo 77, 1: PL 38, 483). Navidezna neprizadetost, ki so jo odražale Jezusove besede: 'Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše', niso vzele poguma kánaanski ženi, saj je še naprej vztrajala: »Gospod, pomagaj mi!' (v. 25). Tudi po odgovoru, za katerega se je zdelo, da ji bo zaprl vsako upanje: 'Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom', ni odnehala. Nikomur ni želela vzeti ničesar. V svoji preprostosti in ponižnosti je zadovoljna z malim, zadovoljna je z drobtinicami, dovolj ji je samo pogled, ena sama dobra beseda Božjega Sina. Jezus se je začudil odgovoru, ki je prišel iz tako velike vere in ji je dejal: 'Zgodi naj se ti, kakor želiš!' (v. 28).

Dragi prijatelji, tudi mi smo poklicani, da rastemo v veri, da se odpremo, svobodno sprejmemo Božji dar ter tudi z zaupanjem vpijemo k Jezusu: 'Podari nam vero! Pomagaj nam najti pot!' Na to pot je Jezus napotil svoje učence, kánaansko ženo, ljudi vseh časov in ljudstev kakor tudi napoti vsakega od nas. V veri bomo lahko začeli spoznavti ter sprejeli Jezusovo resnično identiteto, njegovo novost in edinstvenost ter njegovo Besedo, kot moč in vir življenja, da bomo lahko zaživeli osebni odnos z njim. Spoznanje vere, ki raste iz želje najti pot, je vendarle Božji dar. Ta se nam razodeva, ne kot nekaj abstraktnega, brezobličnega in brezimenskega, temveč kot Oseba, ki želi vstopiti z nami v odnos globoke ljubezni ter v to vključiti vse naše življenje. Zato mora naše srce vsak dan živeti izkušnjo spreobrnjenja, imeti željo spoznati ga bolje, najti njegov kruh. Vsak dan mora prehajati iz človeka upognjenega vase v človeka odprtega za Božje delovanje, v duhovnega človeka (prim. 1Kor 2,13-14), ki se pusti nagovoriti Gospodovi Besedi ter odpre svoje življenje njegovi Ljubezni.

Dragi bratje in sestre, zatorej vsak dan hranimo našo vero s pozornim poslušanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov, z osebno molitvijo, ki je kot vpitje k Njemu ter z dejavno ljubeznijo do bližnjega. Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, ki jo bomo jutri zrli, kako je bila vzeta v nebeško slavo z dušo in telesom, da bi nam pomagala oznanjati in z življenjem pričevati veselje, ker smo našli in srečali Gospoda.«

Audio: