Pismo Kongregacije za duhovščino rektorjem romarskih svetišč

VATIKAN (petek, 12. avgust 2011, RV) – Kongregacija za duhovščino je rektorjem vseh romarskih svetišč ob prazniku Marijinega vnebovzetja namenila pismo. Prefekt kardinal Mauro Piacenza v uvodu razloži, da je namen pisma povezan z novo evangelizacijo. Tekom stoletij je Božja previdnost pogosto prav svetišča uporabila kot kraje spreobrnenja, podpore in tolažbe za mnoge. Tudi danes svetišča lahko ljudem razsvetljujejo pot z veseljem krščanske vere in pripomorejo k večji občutljivosti za univerzalni klic k svetosti. Tako lahko sodelujejo pri zaustavljanju sekularizma in spodbujanju verskega udejstvovanja. Pismo želi zato spodbuditi duhovnike, ki so zadolženi za pastoralno skrb svetišč, da poživijo svojo gorečnost. Vedno bi morali biti pozorni do liturgije, katehez, pridiganja, spovedovanja in obhajanja zakramentov, saj tako lahko najbolje nudijo pomoč tistim, ki pridejo v svetišče.

»Svetišča so kot znamenja živečega Kristusa med nami.« V teh znamenjih so kristjani vedno prepoznavali Božjo ljubezen do ljudi. So torej privilegiran kraj, kjer romarji lahko doživijo izkušnjo ljubeče in odrešilne prisotnosti Boga. Na podlagi te izkušnje lahko nato ponovno stopijo na pot vere z večjim žarom in si prizadevajo ljubiti Kristusa v svojem vsakodnevnem življenju sredi sveta.

V središču pastoralnih dejavnosti romarskih svetišč so oznanjevanje Božje besede, obhajanje evharistije, spovedovanje in gojenje zdravih oblik ljudskih pobožnosti. Pismo izpostavlja, da je oznanjevanje Besede najučinkovitejše, kadar se rodi iz srca. Če je rodovitno, človek nanj odgovori z molitvijo. Molitveno življenje pa se lahko razvija na različne načine. Med njimi so tudi oblike ljudskih pobožnosti, kot molitev rožnega venca, križev pot ali procesije. Cerkev daje ljudskim pobožnostim velik pomen, toda pismo opozarja tudi, da nikakor ne morejo nadomestiti sodelovanja pri liturgičnem bogoslužju. Glede spovedovanja pismo spodbuja, da bi bili v svetiščih vedno prisotni duhovniki, ki bi delovali kot »znamenje in orodje usmiljene Božje ljubezni do grešnika«. Vernikom naj bi pomagali izkusiti nežnost, lepoto in veličino Boga, ter v lastnih srcih odkriti željo po svetosti. Zato morajo biti spovedniki razpoložljivi in dostopni ter gojiti drže strpnosti, sprejemanja in opogumljanja. Nato pismo izpostavlja evharistijo, ki je izvir in vrhunec krščanskega življenja. Evharistija predstavlja srce zakramentalnega življenja svetišč, zato je potrebno do nje pristopati s posebno pozornostjo. Velik pomen ima tudi čaščenje Najsvetejšega, zato mora biti tabernakelj v svetišču na primernem mestu.

Nazadnje pismo izpostavlja še odprtost za ljudi, ki so se v preteklosti oddaljili od Cerkve. Obisk svetišča je lahko priložnost za ponovno srečanje s Kristusom. Pomembne pa so tudi kulturne pobude v okolici svetišč: simpoziji, seminarji, razstave, natečaji, umetniške ali verske prireditve.

Audio: