Pripravljamo se na Svetovni dan mladih v Madridu

Iz poslanice papeža Benedikta XVI »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (Kol 2,7) : »V vsakem času, tudi v naših dneh, številni mladi čutijo globoko željo, da bi medosebne odnose živeli v resnici in solidarnosti. Mnogi kažejo željo po gradnji pristnih prijateljskih odnosov, po spoznavanju prave ljubezni, po ustanovitvi enotne družine, po doseganju osebne stabilnosti in resnične varnosti, ki bi lahko zagotovila vedro in srečno prihodnost. Iz svoje mladosti vem, da stabilnost in varnost nista vprašanji, ki bi zaposlovali mlade. Vprašanje delovnega mesta in s tem vprašanje varnosti je velik in nujen problem, toda mladost kljub temu ostaja obdobje, v katerem mladi iščejo višje življenje. Če pomislim na svoja takratna leta, se preprosto nismo hoteli izgubiti v normalnosti meščanskega življenja. Hoteli smo doseči to, kar je velikega, novega. Hoteli smo najti življenje samo v njegovi brezmejnosti in lepoti. To je bilo seveda odvisno tudi od drugih okoliščin. V času nacionalsocialistične diktature in med vojno nas je prevladujoča oblast tako rekoč 'priprla'. Zato smo hoteli ven na prosto, da bi vstopili v širino možnosti biti človek. Verjamem, da je težnja po preseganju običajnega v nekem smislu prisotna v vsakem rodu. Želeti si nekaj več od ustaljenega vsakdana varne službe in hrepeneti po tem, kar je resnično velikega, je sestavni del mladosti.«

Nad svetovnim srečanjem mladih v Madridu bedi 10 posebej za ta dogodek izbranih svetih zavetnikov, ki nekako zajamejo zgodovino Cerkve v Španiji, s sveto Rozo iz Lime tudi Cerkev Latinske Amerike ter s blaženim Janezom Pavlom II. vesoljno Cerkev. Prav posebej pa so vsi mladi izročeni v varstvo, Svete Device Marije iz Almudene, zavetnice mesta Madrid ter madridske katedrale.

Priporočimo mlade: Sveti Devici Mariji iz Almudene, Svetemu Izidorju (Madridskemu), Sveti Mariji de Cabeza, Svetemu Janezu od Križa, Svetemu Janezu Avilskemu, Sveti Tereziji Avilski, Svetemu Ignaciju Lojolskemu, Svetemu Frančišku Ksaveriju, Svetemu Rafaelu Arnáizu, Sveti Rozi iz Lime in blaženemu Janezu Pavelu II.

Audio:

Iz poslanice papeža Benedikta XVI »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (Kol 2,7) : »Verjamem, da je težnja po preseganju običajnega v nekem smislu prisotna v vsakem rodu. Želeti si nekaj več od ustaljenega vsakdana varne službe in hrepeneti po tem, kar je resnično velikega, je sestavni del mladosti. Ali gre morda pri tem le za prazen sen, ki izpuhti, ko odrastemo? Ne, človek je zares ustvarjen za to, kar je velikega, za neskončno. Vsaka druga stvar je nezadostna. Sveti Avguštin je imel prav, ko je rekel, da je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Tebi. Največja življenjska želja je znamenje dejstva, da nas je ustvaril On, s katerim smo 'zaznamovani'. Bog je življenje, zato vsako bitje teži k življenju. Še na edinstven in poseben način pa človeška oseba, ustvarjena po Božji podobi, hrepeni po ljubezni, veselju in miru. Zato razumemo, kako protislovno je izganjati Boga, da bi človeku omogočili življenje. Bog je vir življenja! Izločiti ga, pomeni ločiti se od tega vira in se neizogibno odpovedati polnosti in veselju.«

Sveti Izidor in sveta Marija della Cabeza
V romarskem nahrbtniku bodo mladi dobili tudi knjižico, v kateri so opisani zgledi svetosti zavetnikov Svetovnega dneva mladih. Prva med njimi sta zakonca sv. Izidor in sv. Marija della Cabeza. Živela sta v enajstem in dvanajstem stoletju. Sveti Izidor Labrador, kar pomeni kmet, je zavetnik kmetov, agronomov, ter sozavetnik mesta Madrid, kjer je bil tudi rojen leta 1082. Skoraj vse življenje je opravljal kmečka opravila pri Janezu Vargasu. Dan je začel z molitvijo in udeležbo pri sveti maši. Svoje krščansko življenje je izražal tudi v ljubezni do revežev in najbolj potrebnih, katerim je namenil del svoje skromne dnevne plače. Bil je poročen in z ženo sta imela enega sina. Tudi njegova žena je svetnica. Častijo jo kot Sveto Marijo iz Cabeze. Preprosti kmet je umrl leta 1172 star 90. Že ob smrti so ga ljudje imeli za svetnika zaradi čudežev, ki jih je storil za časa svojega življenja. Čudeži na njegovo priprošnjo pa so se nadaljevali tudi po njegovi smrti. Njegovi priprošnji so pripisali ozdravljenje hudo bolnega kralja Filipa III. ter zmago Alfonza VI. v Las Navasu, kjer se mu je v prikazni razodel. Pokopan je v madridski kapiteljski cerkvi sv. Izidorja, kjer slovesno praznujejo njegov liturgični praznik 15. maja.

O njegovi ženi sv. Mariji Cabeza je dosti manj znanega. Njeno pravo ime je bilo verjetno Toribia. Življenje zaznamovano z globoko vernostjo je preživela v vestnem opravljanju gospodinskih del ter pri marljivi pomoči možu pri kmečkih delih na polju. Ta skromna, dobra žena in mati je umrla v sluhu svetosti v Torrelaguni 1180. Po smrti je dobila ime Marija della Cabeza, ker so njeno glavo stoletja hranili v relikvijariju v frančiškanskem samostanu, ki so jo potem prenesli v Madrid k posmrtnim ostankom njenega moža Izidorja. Izidor in Marija sta se odlikovala po njuni ljubezni do Boga preko molitve, svete maše, po ljubezni do Svete Device Marije ter po nenehnem udejanjanju krščanske dobrodelnosti do bližnjega. K temu pa je potrebno dodati še ljubezen do dela, ki sta ga razumela kot sredstvo posvečevanja in hvaljenja Gospoda. Tako bo mladim v Madridu predstavljen njun zgled svetosti in globina njune povezanosti, ki sta jo z življenjem krščanskih kreposti dosegla v zakonskem stanu.

Audio:

Iz poslanice papeža Benedikta XVI »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (Kol 2,7) : »Današnja kultura ponekod po svetu, zlasti na zahodu, teži k izključevanju Boga ali k obravnavanju vere kot zasebne zadeve brez kakršnega koli pomena za družbeno življenje. Medtem ko skupek vrednot, ki predstavljajo temelj družbe (npr. smisel dostojanstva človeške osebe, solidarnost, delo, družina), prihaja iz evangelija, pa na drugi strani ugotavljamo neke vrste 'zaton Boga', pozabljenje, če ne naravnost zavračanje krščanstva in zanikanje prejetega bogastva vere, pri čemer obstaja nevarnost izgube svoje globoke identitete.

Zato, dragi prijatelji, vas vabim, da se še bolj zavzeto podate na pot vere v Boga, Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vi ste prihodnost družbe in Cerkve! Kot je pisal apostol Pavel kristjanom v Kolosih, je imeti korenine, trdne temelje, življenjskega pomena! To je še posebej res danes, ko mnogi nimajo trdnih opornih točk za izgradnjo svojega življenja in postajajo globoko negotovi. Splošni relativizem, po katerem je vse enako in ne obstaja nikakršna resnica, niti kakršna koli absolutna oporna točka, ne rojeva pristne svobode, ampak nestalnost, izgubljenost in prilagodljivost trenutni modi. Mladi imate pravico od predhodnih rodov prejeti trdne oporne točke, da bi sprejeli odločitve in gradili svoje življenje, tako kot mlada rastlina potrebuje trdno oporo, dokler ji ne zrastejo korenine, da bi potem postala visoko drevo, sposobno obroditi sad.«

Sveti Ignacij Lojolski
Rodil se je leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je pri obrambi Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Svetega pisma in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov.

Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje. V Manresi, kraju blizu Montserrata v Kataloniji, je preživel eno leto v molitvi in askezi. V tem času je doživljal velike notranje spremembe. Svojo izkušnjo molitve tega časa je zapustil v znameniti knjižici Duhovne vaje.

Njegova želja je bila, da bi lahko živel in deloval v Sveti deželi, v krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Zato se je odpravil na romanje v Jeruzalem. Vendar mu zaradi političnih razmer tistega časa ni bilo dano, da bi lahko ostal tam. Ob vrnitvi v Evropo pa se je po premisleku posvetil študiju latinščine in filozofije v Parizu. Skupaj s šestimi prijatelji, ki jih je zbral ob sebi v času študija v Parizu, je 15. avgusta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in uboštva. Odločili so se tudi, da bodo romali v Jeruzalem, česar pa zaradi vojne s Turki niso mogli uresničiti. Namesto tega so napotili v Rim. Med potjo so se ustavili v različnih krajih Italije, da bi pomagali ‘dušam’. Ignacij je bil leta 1537 v Benetkah posvečen v duhovnika. Pred prihodom v Rim je imel Ignacij pri La Storti mistično videnje, kako ga je Bog Oče pridružil svojemu Sinu.

15. aprila 1539 so ti prijatelji postavili temelj nove redovne družbe, ki so jo poimenovali Societas Jesu, Družba Jezusova. Uradno je papež potrdil Družbo Jezusovo 27. septembra 1540. Leto pozneje je bil Ignacij enoglasno izvoljen za prvega vrhovnega predstojnika. Ostal je v Rimu, kjer je vodil mlado Družbo, sestavil njene konstitucije, to je pravno osnovo življenja in delovanja, si veliko dopisoval z drugimi jezuiti in tudi pastoralno deloval.

31. julija 1556 je Ignacij v Rimu umrl. V tem času je bilo po vsem svetu že več kot tisoč jezuitov. Leta 1622 je bil skupaj s svojim velikim prijateljem Frančiškom Ksaverijem razglašen za svetnika. Njegov praznik je v koledarju 31. julija.

Audio:

Iz poslanice papeža Benedikta XVI »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (Kol 2,7): »Za osvetlitev pomena vere v življenju vernih se želim ustaviti ob vsakem izmed izrazov, ki jih sv. Pavel uporablja v tem stavku: »Ukoreninjeni in utemeljeni v Kristusu ter utrjeni v veri« (prim. Kol 2,7). V njem lahko opazimo tri podobe: 'ukoreninjen' kaže na drevo in korenine, ki ga napajajo, 'sezidan' se nanaša na gradnjo hiše, 'trden' pa pomeni rast v fizični in moralni moči. Gre za zelo zgovorne podobe. Preden se lotimo komentiranja, je treba preprosto pripomniti, da so v izvirniku ti trije izrazi slovnično v trpni obliki, kar pomeni, da je Kristus pobudnik ukoreninjanja, zidanja in utrjevanja vernikov.«

Sveti Frančišek Ksaverij
Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji leta 1506, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom, nato pa se jima je pridružil tudi Ignacij, ki mu je uspelo šele v štirih letih tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva in čistosti.

Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Ko je papež Pavel III. na željo portugalskega kralja Janeza III. zaprosil Igancija za dva misijonarja za Indijo, je ta potem, ko eden od njiju ni mogel iti, poslal Frančiška. Tako je Frančišek z ladjo odplul iz Lizbone proti Goi 7. aprila 1541, na svoj petintrideseti rojstni dan. Pot do Goe je trajala 13 mesecev. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi.

Frančišek se je leta 1547 odpravil tudi na Japonsko, kjer pa sprva ni imel veliko uspeha. Ščasoma je ugotovil, da ni cesar najvplivnejši na Japonskem, temveč knez v Jamagučiju. Potem, ko je od njega dobil dovoljenje za oznanjevanje, je imel veliko več uspeha. Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski. Pristal je na otoku Sancianu. 21. novembra je Frančišek dobil vročino. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacco in pozneje v Goo.

Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim leta 1622. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.

Audio:

Iz poslanice papeža Benedikta XVI »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (Kol 2,7): »Prva podoba je drevo, trdno zasajeno v zemljo po koreninah, ki ga napravljajo stabilnega in ga hranijo. Brez korenin bi ga podrl veter in bi odmrlo. Kakšne pa so naše korenine? Starši, družina in kultura naše dežele, ki so izredno pomembna sestavina naše identitete. Toda Sveto pismo razodeva še drugo identiteto. Prerok Jeremija piše: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu« (Jer 17,7–8). Pognati korenine za preroka pomeni položiti svoje zaupanje v Boga. Pri Njem zajemamo svoje življenje, brez Njega ne bi mogli zares živeti. »Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu« (1 Jn 5,11). Jezus predstavlja sam sebe kot življenje (prim. Jn 14,6). Zato krščanska vera ni samo vera v resnice, ampak predvsem osebni odnos z Jezusom Kristusom, je srečanje z Božjim sinom, ki daje nov dinamizem vsemu bivanju. Ko vstopamo v oseben odnos z njim, nam Kristus razodeva našo identiteto, življenje pa se v polnosti uresničuje v prijateljstvu z njim. V mladosti napoči trenutek, ko si vsakdo izmed nas postavi vprašanje: kakšen smisel ima moje življenje, čemu je namenjeno, kam naj bo usmerjeno? To je najpomembnejše vprašanje, ki lahko mlado dušo včasih tudi dolgotrajno vznemirja. Mlad človek razmišlja, kakšno delo naj opravlja, kakšne družabne odnose naj vzpostavi in katera čustva naj razvije ... V tem okviru razmišljam o svoji mladosti. Nekako sem se zelo zgodaj zavedel, da me je Gospod hotel za duhovnika. Toda po vojni, ko sem bil v semenišču in na univerzi dejansko na poti k temu cilju, sem moral to gotovost znova osvojiti. Moral sem se vprašati, če je to zares moja pot? Je to res Gospodova volja zame? Bom sposoben ostati zvest Njemu in biti v polnosti na razpolago Njemu, v Njegovi službi? Taka odločitev mora biti tudi težka, saj ne more biti drugače. Toda potem se je pojavila gotovost, češ, dobro je tako! Da, Gospod me želi, zato mi bo dal tudi moč. S tem, ko ga poslušam, ko hodim skupaj z Njim, postajam zares jaz. Ni važna uresničitev mojih želja, ampak Njegova volja. Tako življenje postane pristno.«

Sveti Janez od Križa
Rodil leta 1542 v vasici Fontiveros pri Avili, v zelo revni družini. Janez je že pri devetih letih izgubil očeta. Družina se je preselila v Medino del Campo pri Valladolidu, kjer se je šolal tudi pri jezuitih. Ob koncu šole je imel jasen poklic: redovno življenje; pritegnil ga je karmel. Poleti leta 1563 je začel noviciat pri karmeličanih in si privzel ime Matija. Naslednje leto so ga poslali na ugledno Univerzo v Salamanki. Leta 1567 je bil posvečen v duhovnika in se vrnil v Medino del Campo za novo mašo. Tu se je prvič srečal s Terezijo Jezusovo. Razložila mu je svoj načrt prenove karmeličanskega reda tudi za moško vejo. Mladi duhovnik je bil tako prevzet od Terezijinih zamisli, da je postal veliki podpornik načrta. Prva hiša bosonogih karmeličanov je bila odprta 28. decembra 1568 v Duruelu v avilski provinci. Z Janezom so bili še trije tovariši. Ob obnovitvi redovnih zaobljub po prvotnem redovnem vodilu so si vsi štirje privzeli novo ime: Janez si je tedaj pridal ime »od Križa«. Konec leta 1572 je na prošnjo sv. Terezije postal spovednik in vikar samostana Učlovečenja v Avili, kjer je bila sama priorica. To so bila leta tesnega sodelovanja in duhovnega prijateljstva, ki je oba bogatilo. V to obdobje segajo tudi najpomembnejša dela sv. Terezije in prvi Janezovi spisi.

Pripadnost karmeličanski prenovi ni bila lahka in je Janeza stala tudi hudega trpljenja. Najbolj boleč dogodek je bila njegova ugrabitev in zapor v karmeličanskem samostanu Stare observance v Toledu leta 1577, kar se je zgodilo po krivični obtožbi. Svetnik je bil več mesecev zaprt in izpostavljen pomanjkanju in telesnemu ter duhovnemu nasilju. Tam je ob drugih pesmih sestavil tudi slavno Duhovno pesem. Končno pa mu je ponoči med 16. in 17. avgustom 1578 uspelo na pustolovski način pobegniti in se skriti v samostan bosonogih karmeličank v tistem mestu. Sv. Terezija in prenovljeni tovariši so z velikim veseljem proslavili njegovo osvoboditev in po kratkem času tudi njegovo okrevanje. Janeza so poslali v Andaluzijo, kjer je deset let prebil po raznih samostanih, zlasti v Granadi. Sprejemal je vedno pomembnejše naloge v redu, dokler ni postal provincialni vikar; tedaj je tudi dokončal svoje duhovne razprave. Potem se je vrnil v rojstno deželo kot član generalnega vodstva terezijanske redovne družine, ki je bila deležna popolne pravne avtonomije. Prebival je v karmelu v Segovii in v skupnosti opravljal službo predstojnika. Leta 1591 je bil rešen vseh obveznosti in poslan v novo redovno provinco v Mehiki. Ko se je pripravljal za dolgo pot s še desetimi tovariši, se je umaknil v samoten samostan blizu mesta Jaén, kjer je hudo zbolel. Janez se je z zgledno vedrino in potrpežljivostjo spoprijemal z neizmernim trpljenjem. Umrl je v noči med 13. in 14. decembrom 1591, medtem ko so bratje molili jutranjice. Od njih se je poslovil z besedami: »Danes grem pet oficij v nebesa.« Njegove posmrtne ostanke so prenesli v Segovio. Za blaženega ga je razglasil papež Klemen X. leta 1675, za svetnika pa Benedikt XIII. leta 1726.

Audio:

Iz poslanice papeža Benedikta XVI »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (Kol 2,7 Kot korenine držijo drevo trdno zasajeno v zemljo, tako dajejo temelji hiši trajno stabilnost. Po veri smo utemeljeni v Kristusu (prim. Kol 2,7), kot je hiša zgrajena na temeljih. Zgodovina Cerkve pozna veliko svetnikov, ki so svoje življenje zgradili na Božji Besedi. Prvi izmed njih je Abraham. Naš oče po veri je ubogal Boga, ki je zahteval, naj zapusti očetovo hišo in se poda v tujo deželo. »Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil Božji prijatelj« (Jak 2,23). Biti utemeljeni v Kristusu pomeni konkretno odgovoriti na Božji klic, zaupati Vanj in v uresničevanje njegove Besede. Sam Jezus opominja svoje učence: »Kaj me kličete: 'Gospod, Gospod«' in ne delate tega, kar pravim?« (Lk 6,46). In s pomočjo podobe gradnje hiše dodaja: »Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih uresničuje; podoben je človeku, ki je zidal hišo, globoko kopal in postavil temelj na skalo. Ko je nastala povodenj, se je vodovje ulilo proti tej hiši, a je ni moglo omajati, ker je bila trdno sezidana« (Lk 6,47–48).

Dragi prijatelji, gradite svojo hišo na skali, podobno kot človek, ki je 'globoko kopal'. Skušajte tudi sami vsak dan slediti Kristusovi besedi. Doživljajte ga kot pravega Prijatelja, s katerim je dobro deliti pot vašega življenja. Z njim ob strani se boste lahko pogumno in z upanjem soočili s problemi, pa tudi z razočaranji in porazi. Nenehno se srečujete s predlogi za lažjo pot, toda sami opažate, da so ti predlogi varljivi, saj vam ne prinašajo vedrine in veselja. Samo Božja Beseda vam kaže pristno pot, samo vera, ki nam je bila posredovana, je luč, ki razsvetljuje pot. Hvaležno sprejmite ta duhovni dar, ki ste ga prejeli od svojih družin, in si prizadevajte, da se boste odgovorno odzvali na Božji klic ter postali odrasle osebe v veri. Ne verjemite tistim, ki vam pravijo, da ne potrebujete drugih za izgradnjo svojega življenja! Nasprotno, naslonite se na vero svojih dragih, na vero Cerkve in se zahvalite Gospodu, da ste jo prejeli in ponotranjili!

Bodite »ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri« (prim. Kol 2,7). Pismo, iz katerega je bilo vzeto to vabilo, je sv. Pavel napisal zato, da bi odgovoril na natančno določeno potrebo kristjanov v Kolosih. Njihovo skupnost so namreč ogrožale nekatere kulturne težnje tistega časa. Naše kulturne okoliščine, dragi mladi, so v mnogih ozirih podobne okoliščinah v takratnih Kolosih. Danes želi močan laicistični miselni tok izriniti Boga iz življenja posameznikov in družbe ter skuša ustvariti 'raj' brez Njega. Toda izkušnja uči, da svet brez Boga postane 'pekel', kjer prevladuje sebičnost, spori v družinah, sovraštvo med ljudmi in narodi, pomanjkanje ljubezni in upanja..«

Sveti Janez Avilski
Rodil se je v Almodovor del Campu 6. januarja 1500. Janez je odličen primer duhovniške svetosti, znan po izrednih svetopisemskih, teoloških, duhovnih ter humanističnih spisih. S pridiganjem, vzgojnim delovanjem ter krščansko dobrodelnostjo je sprožil številna spreobrnjenja in prebudil občudovanje pri sodobnikih, kot je sveta Terezija Avilska, svetemi Igancij Lojolski in sveti Tomaž Villanovski. Za nauk 'avilskega učitelja' je značilna globoka izkušnja Kristusa Odrešenika, ki mu je odkrival grešno resničnost človeka in možnost rešitve od tega stanja po milosti in pridiganju. Prav tako je v svojih spisih opisoval Devico Marijo, pridruženo Kristusovi skrivnosti in skrivnosti Cerkve kot tisto, ki kaže pot odrešenja ter jo je Gospod dal človeštvu za vzor. Nauk o Mariji svetega Janeza Avilskega je v popolnem soglasju z naukom drugega Vatikanskega koncila ter današnjih papežev. V svojih delih je Janez gledal na Marijo s kristološkega, pneumatološkega in ekleziološkega vidika kot vzor in Mater Cerkvi, ki oznaja Kristusa, obhaja evharistijo ter živi dejavno ljubezen. Kot zavetnik španskih škofijskih duhovnikov, sv. Janez Avilski, od vernikov zahteva, če lahko tako rečemo, naj gojijo globoko ljubezen do Jezusa v evharistiji, naj poskrbijo za temeljito duhovno formacijo, naj oznanjajo in živijo resnico, če tudi bodo zaradi tega preganjani ali ovirani.

Audio:

Brate, ki so se okužili z evangeliju tujimi idejami, apostol Pavel opozarja na moč umrlega in vstalega Kristusa. Ta skrivnost je temelj našega življenja, središče krščanske vere. Vse filozofije, ki jo zavračajo kot »nespamet« (1 Kor 1,23), kažejo svoje meje pri srečevanju z velikimi vprašanji človeškega srca. Zato vas želim tudi jaz kot naslednik apostola Petra potrditi v veri (prim. Lk 22,32). Trdno verujemo, da se je Jezus Kristus daroval na križu, da bi nam podaril svojo ljubezen. V svojem trpljenju je nosil naše trpljenje, nase je prevzel naše grehe, nam pridobil odpuščanje in nas spravil z Bogom Očetom, pri čemer nam je odprl pot večnega življenja. Na ta način smo bili osvobojeni tega, kar najbolj ovira naše življenje: suženjstvo greha, zato lahko ljubimo vse ljudi, celo sovražnike, in delimo to ljubezen z brati, ki so v težavah in živijo v revščini. «

SvetaTerezija Avilska
Rodila se je v Avili v Španiji leta 1515 pod imenom Teresa de Ahumada. V Avtobiografiji sama omenja nekaj podrobnosti iz svojega otroštva: rodila se je »krepostnim staršem, ki so se bali Boga,« v številni družini z devetimi brati in tremi sestrami. Še kot deklica, ko še ni imela devet let, je z navdušenjem prebirala življenja mučencev, ki so ji navdihnila hrepenenje po mučeništvu, tako da je zbežala zdoma, da bi umrla kot mučenka in prišla v nebesa (prim. Življenjepis 1,4). »Hočem videti Boga,« je rekla staršem. Nekaj let zatem je Terezija spregovorila o svojem otroškem branju in potrdila, da je tam našla resnico, ki povzema dve temeljni načeli: po eni strani »dejstvo, da vse, kar pripada svetu, mine,« in po drugi, da je samo Bog »za zmeraj, zmeraj, zmeraj.« Ta tema se spet pojavi v znameniti pesmi: »Nič naj te ne vznemirja, / nič naj te ne plaši; / vse mine, Bog se ne spremeni; / potrpljenje doseže vse; / kdor ima Boga, / mu ničesar ne manjka.« Pri dvanajstih letih je izgubila mater in zaprosila Devico Marijo, naj ji jo nadomesti (Življenjepis 1,7).

Če so jo v dobi odraščanja posvetne knjige navajale k raztresenosti posvetnega življenja, pa jo je izkustvo, ki si ga je pridobila kot učenka pri avguštinkah v samostanu sv. Marije od milosti v Avili in prebiranje duhovnih knjig, zlasti klasikov frančiškanske duhovnosti, učilo zbranosti in molitve. Pri dvajsetih letih je vstopila v karmeličanski samostan Učlovečenja prav tako v Avili. Kot redovnica si je nadela ime Terezija Jezusova. Tri leta zatem je hudo zbolela, tako da je bila štiri dni v komi, navidez mrtva (prim. Življenjepis 5,9). Tudi v boju proti svojim boleznim je svetnica videla spopad s slabostmi in upiranjem božjemu klicu: »Hotela sem živeti,« piše, »ker sem dobro razumela, da nisem živela, ampak sem se borila s senco smrti in nisem imela nikogar, ki bi mi dal življenje in niti sama si ga nisem znala dobiti, On pa, ki mi bi ga lahko dal, mi upravičeno ni pomagal, saj me je tolikokrat obrnil k sebi, pa sem ga zapustila« (Življenjepis 8,2). Leta 1543 se je oddaljila od domačih; oče je umrl, bratje pa se eden za drugim vsi emigrirali v Ameriko. V postu leta 1554 je Terezija pri 39 letih dospela do vrhunca boja z lastnimi slabostmi. Naključno odkritje kipa »hudo ranjenega Kristusa« je globoko zaznamovalo njeno življenje (prim. Življenjepis 9). Svetnica, ki je bila v tistem času globoko uglašena na Avguštinove Izpovedi, je takole opisala odločilni dan svojega mističnega izkustva: »Zgodilo se je … da sem iznenada začutila Božjo navzočnost, da nikakor nisem mogla podvomiti, da je res v meni in da sem jaz povsem použita v njem« (prim. Življenjepis 10,1).

Vzporedno z zorenjem lastne notranjosti je svetnica začela konkretno razvijati ideal reforme karmeličanskega reda. leta 1562 je v Avili s podporo krajevnega škofa don Alvara de Mendoza ustanovila prvi reformirani karmel, kmalu zatem pa dobila tudi potrditev generalnega predstojnika reda Giovannija Battista Rossija. V letih, ki so sledila, je ustanavljala nove karmele, skupaj sedemnajst. Temeljno je bilo tudi srečanje s sv. Janezom od Križa, s katerim sta leta 1568 v Duruelu blizu Avile vzpostavila prvi samostan bosonogih karmeličanov. Leta 1580 je v Rimu za svoje reformirane karmeličane dosegla ustanovitev samostojne province, s čimer se je začel red bosonogih karmeličanov. Terezija je končala svoje zemeljsko življenje prav, ko se je ukvarjala z ustanavljanjem. Leta 1582, potem ko je vzpostavila karmel v Burgosu in se je vračala v Avilo, je na potovanju umrla v noči 15. oktobra v kraju Alba de Tormes, medtem ko je ponižno ponavljala dva stavka: »Slednjič umiram kot hči Cerkve,« in: »Zdaj je čas, moj Ženin, da se srečava.« Njeno življenje se je odvijalo v mejah Španije, a je izgorelo za vso Cerkev. Za blaženo jo je razglasil papež Pavel V. leta 1614, za svetnico Gregorij XV. leta 1622, za cerkveno učiteljico pa božji služabnik Pavel VI. leta 1970.

Audio: