Benedikt XVI. o današnjem godovnjaku sv. Dominiku

VATIKAN (ponedeljek, 8. avgust 2011, RV) – Benedikt XVI. je med redno sredino katehezo 3. februarja 2010 spregovoril o sodobniku sv. Frančiška Asiškega, svetem Dominiku, ustanovitelju reda pridigarjev, znanih tudi kot bratje dominikanci.Papež je dejal: »Njegov naslednik pri vodstvu reda bl. Jordan Saški nam nudi popoln portret sv. Dominika v besedilu znamenite molitve: »Vžgan od gorečnosti za Boga in v nadnaravnem plamenu si se v svoji brezmejni ljubezni in silovitem žaru duha z zaobljubo večnega uboštva ves posvetil za apostolsko pokorščino in evangeljsko oznanjevanje.« Prav to je temeljna poteza Dominikovega pričevanja, ki je tu poudarjena: vedno je govoril z Bogom in o Bogu. V življenju svetnikov gresta ljubezen do Boga in do bližnjega ter iskanje božje slave in odrešenja duš vedno z roko v roki.

Dominik se je rodil v Španiji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti družini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobraževal na znameniti sholi v Palenciji. Že zgodaj se je odlikoval po zanimanju za študij Svetega pisma in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih časih dragocena dobrina, da bi z izkupičkom pomagal žrtvam pomanjkanja. Ko je bil posvečen v duhovnika, so ga izbrali za kanonika kapitlja pri stolnici v njegovi rojstni škofiji Osmi. Čeprav bi to imenovanje zanj lahko predstavljalo nekakšen razlog za dvig ugleda v Cerkvi in družbi, pa si ga sam ni razlagal kot osebni privilegij niti kot začetek sijajne cerkvene kariere, ampak kot služenje, ki ga mora opravljati predano in ponižno. Mar ni skušnjava po karieri in oblasti skušnjava, pred katero niso imuni niti tisti, ki imajo vlogo vodenja in vladanja v Cerkvi? To sem omenil pred nekaj meseci pri posvečenju nekaj škofov: »Ne iščimo oblasti, ugleda in občudovanja sami zase. Vedimo, kako stanje v civilni družbi in neredko celo v Cerkvi trpi zaradi mnogih, ki jim je bila podeljena odgovornost, pa delajo zase in ne za skupnost« (Homilija. Papeška kapela; ob posvečenju petih škofov, 12. septembra 2009).

Osemski škof Diego, pravi goreči pastir, je kmalu opazil Dominikove duhovne sposobnosti in si ga je hotel pridobiti za sodelavca. Skupaj sta se napotila v severno Evropo, da bi opravila diplomatsko misijo, ki jima jo je zaupal kastiljski kralj. Na potovanju je Dominik opazil dva velika izziva za Cerkev tistega časa: obstoj še ne evangeliziranih ljudstev na severnih mejah evropske celine in versko razdrobljenost, ki je slabila krščansko življenja na jugu Francije, kjer je nekaj krivoverskih skupin povzročalo nemir in oddaljevanje od resnice vere. Misijonsko delovanje med tistimi, ki še ne poznajo luči evangelija, in delo ponovne evangelizacije krščanskih skupnosti si je Dominik zastavil za apostolski cilj. Prav papež, h kateremu sta se škof Diego in Dominik zatekla po nasvet, je slednjega zaprosil, naj se posveti pridiganju albižanom, krivoverski skupini, ki je sprejemala dualističen pogled na svet; to je vero v dve enakovredni stvariteljski počeli, Dobro in Zlo. Ta skupina je potemtakem prezirala snov, češ da izhaja iz zlega počela; zato so zavračali tudi poroko, zanikali so celo Kristusovo učlovečenje, zakramente, v katerih se nas Gospod »dotika« s snovjo, in telesno vstajenje. Albižani so cenili strogo življenje v uboštvu – v tem pogledu so bili zelo zgledni – in so kritizirali bogastvo duhovščine tistega časa.

Dominik je navdušeno sprejel to poslanstvo, ki ga je opravljal prav z zgledom svojega ubogega in strogega življenja, z evangeljskim oznanjevanjem in javnimi razpravami. Temu poslanstvu širjenja veselega oznanila je posvetil ves preostanek življenja. Njegovi sinovi pa naj bi uresničili še druge sanje sv. Dominika: misijon ad gentes, to je med tistimi, ki še niso poznali Jezusa, in misijon med tistimi, ki so živeli po mestih, zlasti univerzitetnih, kjer so bile nove intelektualne težnje že izziv za vero izobraženih.

Ta veliki svetnik nas opominja, da mora v srcu Cerkve vedno goreti misijonski ogenj, ki nenehno spodbuja k prinašanju prvega oznanila evangelija, in kjer je potrebno, k novi evangelizaciji: Kristus je dejansko najdragocenejša dobrina in ljudje vsakega časa in vseh krajev jo imajo pravico spoznati in ljubiti! Prav v tolažbo je videti, kako je tudi danes v Cerkvi mnogo takih – pastirjev in vernih laikov, članov starih redov in novih cerkvenih gibanj –, ki z veseljem posvetijo svoje življenje temu najvišjemu idealu: oznanjati evangelij in pričevati zanj.

Audio: