Duhovne misli Benedikta XVI. za 17. navadno nedeljo

Sveti oče je mladim v Altöttingu spregovoril o dragocenem zakladu ‘evharistiji’.

»Eden od bistvenih načinov biti z Gospodom je češčenje svete evharistije. Altötting je po zaslugi škofa Schramla prišel do nove zakladnice. Tam, kjer so nekdaj hranili zaklade preteklosti, dragocene zgodovinske in pobožne predmete, se sedaj nahaja kraj za resnični zaklad Cerkve: Gospodova stalna navzočnost v svojem zakramentu. Gospod nam v eni od svojih prilik pripoveduje o zakladu skritem na njivi. Tisti, ki ga je našel, je prodal vse, kar je imel, da je lahko kupil njivo, saj skriti zaklad presega vsako drugo vrednost. Skriti zaklad, dobrina nad vsako drugo dobrino, je Božje kraljestvo, je Jezus, kraljestvo, ki ga on pooseblja. V sveti hostiji, v tem resničnem zakladu, je On navzoč in nam vedno dostopen. Samo v češčenju te njegove navzočnosti se naučimo prijemati ga na pravilen način, naučimo se obhajati, naučimo se notranje obhajati sveto evharistijo.« (Altötting , Pridiga, 11. september 2006)

Sveti oče je v rednih sredinih katehezah ob primeru sv. Pavla in sv. Bonifacija pokazal, kaj pomeni pustiti vse, da bi našel resnični zaklad.

»Ko je Pavel na poti v Damask srečal Vstalega, je bil zrel mož: neoporečen v pravičnosti, kakor jo predpisuje postava (prim. Flp 3,6), prekašal je mnoge svoje vrstnike v spoštovanju Mojzesovih predpisov in z največjo vnemo se je zavzemal za izročila očetov (prim. Gal 1,14). Razsvetljenje pred Damaskom je popolnoma spremenilo njegovo življenje: vse zasluge, ki jih je bil pridobil v svoji brezhibni verski karieri, je začenjal imeti za »nesnago« ob veličini spoznanja Jezusa Kristusa (prim. Flp 3,8). Pismo Filipljanom nam daje ganljivo pričevanje o Pavlovem prehodu od pravičnosti, ki ima svoj temelj v postavi in si jo človek pridobi s spoštovanjem predpisanih del, k pravičnosti, ki je utemeljena v veri v Kristusa. Doumel je, da je vse tisto, kar je do sedaj imel za dobiček, bilo v resnici pred Bogom izguba. Zato je sklenil, da vse svoje življenje izroči Jezusu Kristusu (prim. Flp 3,7).Skriti zaklad na njivi in dragoceni biser, za nakup katerih je vredno vložiti vse drugo, niso bila več dela postave, marveč Jezus Kristus, njegov Gospod.« (Benedikt XVI. o apostolu Pavlu v sredo, 19. novembra 2008)

»Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo Božjo Besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.

Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija.« (Benedikt XVI. o sv. Bonifaciju 11. 3. 2009)

Na srečanju z mladimi v Sulmoni jih je papež opogumil z besedami:

»Bogati mladenič iz evangelija, je potem, ko mu je Jezus predlagal, da pusti vse in hodi za njim, odšel žalosten, saj je bil preveč navezan na svoje bogastvo (prim. Mt 19,22). Medtem ko iz vaših obrazov razberem veselje! Tudi to je znamenje, da ste kristjani, saj vam Jezus veliko pomeni, čeprav je naporno, je vredno hoditi za njim. Verjeli ste, da je Bog dragoceni zaklad, ki daje vrednost vsemu ostalemu: družini, študiju, delu, človeški ljubezni... življenju samemu. Raumeli ste, da vam Bog nič ne vzame, temveč vam da stokratno ter hkrati večno življenje. Bog je namreč neizmerna ljubezen, edini, ki nasiti naše srce.« ( Sulmona, Govor mladim, 4. julij 2010)

Audio: