Benedikt XVI. o sv. Lovrencu Brindiškem

VATIKAN (četrtek, 21. julij 2011, RV) - Danes goduje sv. Lovrenc Brindiški. Benedikt XVI. je o tem slavnem cerkvenem učitelju spregovoril pri redni sredini katehezi marca letos.

V Brindisiju se je leta 1559 rodil slavni cerkveni učitelj, sv. Lovrenc Brindiški; to ime si je privzel Giulio Cesare Rossi, ko je vstopil v kapucinski red. Že od otroštva ga je privlačila družina sv. Frančiška Asiškega. Ko mu je pri sedmih letih umrl oče, ga je mati zaupala v oskrbo bratom minoritom v domačem mestu. Nekaj let kasneje se je z materjo preselil v Benetke in tam spoznal kapucine, ki so prav tedaj začeli veliko duhovno prenovo, ki jo je sprožil tridentinski koncil. Leta 1575 je Lovrenc z redovnimi zaobljubami postal kapucinski brat, leta 1582 pa je bil posvečen v duhovnika. Že med teološkim študijem je pokazal izjemne intelektualne sposobnosti. Zlahka se je naučil starih jezikov, grščine, hebrejščine in sirščine, pa tudi modernih, nemščine in francoščine, poleg italijanščine in latinščine, ki so jo tedaj še tekoče govorili vsi ljudje v cerkvenih in kulturnih krogih.

Kot učinkovit pridigar ni samo do globin poznal Svetega pisma, ampak tudi rabinsko literaturo, da so ga občudovali sami rabini. Kot teolog je znal predstaviti katoliški nauk tudi kristjanom, ki so pristopili k reformaciji. S svojo jasno in mirno razlago je pokazal na biblične in patristične temelje vseh členov vere, ki jim je oporekal Martin Luter. Med njimi primat Petra in njegovih naslednikov, božji izvor škofovstva, opravičenje kot človekova notranja preobrazba, nujnost dobrih del za odrešenje. Lovrenčev uspeh nam pomaga razumeti, da je tudi danes, ko s tolikšnim upanjem gradimo ekumenski dialog, soočenje s Svetim pismom, branim v izročilu Cerkve, temeljnega pomena, kakor sem omenil v apostolski spodbudi Verbum Domini.

Tudi preprosti verniki brez posebne izobrazbe so bili deležni dobrin Lovrenčeve prepričljive besede. Tudi danes nova evangelizacija potrebuje dobro usposobljene, goreče in pogumne apostole, da bosta luč in lepota evangelija premagali etični relativizem in versko brezbrižnost ter preobrazili miselnost in delovanje v pristen krščanski humanizem.

Preseneča nas, da je sv. Lovrenc Brindiški mogel neutrudno pridigati doma in na tujem, čeprav je opravljal še druge odgovorne službe. V kapucinskem redu je bil profesor teologije, magister novincev, večkrat provincialni minister in generalni definitor, slednjič pa od leta 1602 do 1605 tudi generalni minister.

Sredi tolikega dela je Lovrenc gojil izjemno goreče duhovno življenje, veliko časa posvečal molitvi in obhajanju svete maše, ki jo je pogosto podaljšal na cele ure, ko ga je prevzel spomin na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje. V šoli svetnikov se lahko vsak duhovnik izogne nevarnosti aktivizma, samo če poskrbi za lastno notranje življenje. V duhovnikovem življenju je najpomembnejši prav trenutek molitve; v njem še bolj učinkovito deluje božja milost, ki daje rodovitnost njegovemu služenju. Molitev je prva usluga, ki jo mora duhovnik ponuditi skupnosti. In zato morajo imeti trenutki molitve v našem življenju resnično prednost. Če nismo notranje v občestvu z Bogom, tudi drugim ne moremo dati ničesar. Vedno si moramo pridržati čas, ki je potreben, da smo v občestvu z našim Gospodom.

Lovrenc vse, ne samo duhovnike, spodbuja, naj gojijo molitveno življenje: »O, če bi se zamislili v to resničnost! Da je Bog resnično navzoč pred nami, ko se v molitvi pogovarjamo z njim; da zares posluša našo molitev, čeprav molimo samo s srcem in v duhu. In da ni samo navzoč in nas posluša, ampak more in rade volje in z največjim zadovoljstvom želi uslišati naše prošnje.«

Audio: