Misli Benedikta XVI. za 16. navadno nedeljo so iz papeževega govora, ki ga je imel
klerikom škofije Aosta 25. julija 2005.
»V preteklem tednu smo dvakrat ali
celo trikrat slišali priliko o sejalcu, ki nam prinaša tolažbo sicer v drugačni situaciji,
ki pa je gotovo podobna tej iz današnje prilike.
Gospod je začel svoje delo
z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli, vsi so z veseljem
poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je prebližalo'. Zdelo se je, da bo takoj
prišlo do spremembe sveta in uveljavitve Božjega kraljestva in da se bo žalost Božjega
ljudstva kočno spremenila v veselje. Pričakovali so namreč Božjega poslanca, ki bo
prevzel v svoje roke krmilo zgodovine. Sicer so videli, da so bolniki ozdraveli, hudi
duhovi bili izgnani in da se oznanja evangelij, pa vendar je svet ostal takšen kot
je bil. Nič se ni spremenilo. Rimska nadvlada je ostala. Kljub tem znamenjem ter kljub
lepim besedam je vsakodnevno življenje ostalo težko. Tako je navdušenje počasi ugašalo
in kot vemo iz šestega poglavja Janezovega evangelija so celo učenci začeli zapuščati
Pridigarja, ki je pridigal, ni pa po njihovo spremenil sveta.
Kaj je torej
to sporočilo? Kaj nam torej prinaša ta Božji prerok, so se končno začeli vsi spraševati.
Gospod govori o sejalcu, ki seje na njivi sveta. Seme naj bi bila njegova Beseda,
kakor tudi tista ozdravljenja. Torej nekaj tako majhnega v primerjavi z zgodovinsko
in politično resničnostjo. Kakor je seme zanemarljivo majhno, tako tudi Beseda.
Kjub
temu pa je v semenu navzoča prihodnjost, saj seme vsebuje v sebi kruh in življenje
v prihodnjosti. Seme je skoraj zanemarljivo majhno, pa kljub temu predstavlja prihodnjost
v sedanjosti, je obljuba, ki je navzoča že sedaj. To nam daje razumeti, da moramo
biti pogumni, četudi se zdi, da Božja Beseda, Božje kraljestvo, nimata kakšne zgodovinsko
politične veljave. Jezus je na Cvetno nedeljo v nekem smislu povzel svoj nauk o semenu
– besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje ostane samo, če
pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem se je zdelo, da je vsega
konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus
prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika lahko v tem vidimo tudi evharistično
razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega
življenja, sveta evharistija, ki nas hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti,
za novo življenje.
Toda zdi se, da je skozi vso zgodovino Cerkve, sicer v različnih
oblikah vedno vprašanje, ki nas vznemirja: kaj storiti? Zdi se, da nas ljudje ne potrebujejo,
zdi se, da je vse to, kar počnemo zaman. Vendar iz Božje Besede vemo, da samo to seme
vedno znova spreminja zemljo ter odpira v resnično življenje.«
Papež se je
v tem govoru dotaknil tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev v zahodnem svetu
ter velikega števila duhovnih poklicev na Šrilanki in v nekaterih deželah južne Afrike.
»Tam
so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse
mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana
neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali
na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski
poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej
sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah. Škofje
morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu,
da bodo imeli v prihodnjosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice,
razločevati med ljuljko in dobrim semenom. Kljub vsemu pa je v teh deželah neko navdušenje
za vero, saj so v takem obdobju zgodovine, ko so se tradicionalna verstva pokazala
za nezadostna.
Drugačno pa je stanje v zahodnem svetu, ki je utrujen od svoje
kulture. To je svet, ki je prišel do točke, ko ne čuti več jasno potrebe po Bogu,
še manj po Kristusu, saj se zdi, da lahko človek ustvari sebe samega. V tem ozračju
racionalizma, ki se je zaprl vase in ki ima samo model znanosti za edini model spoznanja,
je vse ostalo zanj subjektivno. Tako je tudi krščansko življenje postalo subjektivna
izbira, torej nekaj samovojnega in ne več kot pot življenja. Zaradi tega postane vera
težka in če je težko verovati je še toliko težje ponuditi svoje življenje Gospodu
kot njegov služabnik.
Vendar pa človek tretjega tisočletja, kakor seveda v
vsakem obdobju, potrebuje Boga in ga išče, čeprav se morda tega včasih niti ne zaveda.
Zato je naloga kristjanov, še posebej pa duhovnikov prepoznati to globoko hrepenenje
človeškega srca ter ponuditi vsem z sredstvi, primernimi zahtevam časa, nespremenljivo
in zato vedno živo Besedo večnega življenja, ki je Kristus, Upanje sveta.«