Škof Anton Jamnik o liku pokojnega Otta von Habsburga in o njegovi vlogi pri osamosvajanju
Slovenije
VATIKAN (petek, 15. julij 2011, RV) – Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton
Jamnik se bo jutri, v soboto 16. julija 2011, v imenu Slovenske škofovske konference
udeležil pogrebne sv. maše, ki bo v dunajski stolnici in pokopa v kapucinski grobnici
cesarjev Otta von Habsburga. Poklicali smo dr. Antona Jamnika, ki nam je spregovoril
o pomenu tega dogodka predvsem pa o liku Otta von Habsburga.
»Cesarski naslednik
Otto von Habsburg, sin blaženega Karla von Habsburga, je bil tesno povezan z dogodki
slovenske samostojnosti in človek izrednega formata, kristjan, ki je v evropskih strukturah
in tudi drugače zares pristno pričeval za evangelij.
Ko sem bil tajnik ljubljanskega
nadškofa msgr. dr. Alojzija Šuštarja, ga je Otto von Habsburg večkrat obiskal, vendar
najpomembnejša sta bila dva obiska leta 1991. Prvi obisk je potekal januarja, kmalu
po decembrskem plebiscitu in takrat se je z nadškofom Šuštarjem zadržal v daljšem
pogovoru. Otto von Habsburg je tedaj posebej izpostavil pravico slovenskega naroda
do samostojnosti, saj je ocenil, da nekdanja Jugoslavija ne more obstajati, ker je
temeljila na totalitarnem komunističnem sistemu. Prav tako je izpostavil, da mnogi
visoki politiki, ki so imeli pomembne položaje v partijskih strukturah Jugoslavije
in Slovenije, ne bodo naklonjeni tem zgodovinskim spremembam, saj bodo s tem izgubili
zelo pomembne privilegije in politične pozicije.
Prav zaradi tega se spomnim
tega pogovora, ko je Otto von Habsburg poudaril, kako moramo biti previdni, kako moramo
narediti vse, da ne bo prišlo do kakšnega hujšega trpljenja, prelivanja krvi ali celo
vojne. Njegova obljuba in podpora je imela v tistem času in tudi pozneje velik zgodovinski
pomen, saj je imel Otto von Habsburg odlične povezave z vsemi evropskimi voditelji,
pa tudi širše po svetu. Njegova podpora in osebno prijateljstvo z nadškofom Šuštarjem
sta se posebej potrdila 6. julija 1991, ko je vodil prvo delegacijo Evropskega
parlamenta, ki se je dlje časa zadržala v pogovoru z nadškofom Šuštarjem. Po desetdnevni
vojni za Slovenijo so bili dogodki nepredvidljivi, predvsem pa je bila največja težava
v tem, ker so visoki politiki, ki so pripadali prejšnjemu komunističnemu sistemu,
zagovarjali določeno obliko konfederacije nekdanje Jugoslavije. To so bile ovire,
na katere sta takratna vlada in parlament odgovarjala z jasno trditvijo, da »Jugoslavije
ni več«, kot je tudi po plebiscitu leta 1991 zelo jasno dejal dr. Jože Pučnik. Zakaj
je cesarski naslednik Otto von Habsburg še posebej pomemben za Slovenijo? Prvo
kar bi rad poudaril je, da je bil velik prijatelj Slovenije in je v procesu demokratizacije
in nastanka samostojne države odigral eno ključnih vlog, saj je imel v takratni evropski
politiki izreden vpliv.
Bil je velik osebni prijatelj nadškofa Šuštarja, kar
dokazuje tudi korespondenca ter uradni in prijateljski obiski. Hvaležen sem, da sem
ga mogel nekajkrat osebno srečati, kajti bil je velik človek, preprost in poln upanja.
Osebno je bil globoko veren in ko je bil na obisku, je želel biti tudi pri sveti maši,
pa naj bo to v nadškofovi kapeli, v stolnici ali kateri koli drugi cerkvi.
Otto
von Habsburg je pomemben tudi zaradi tega, ker je Evropsko unijo videl predvsem
v njenem izvoru, ki je medsebojno povezovanje, prizadevanje za mir in spravo med narodi,
zavzemanje za temeljne vrednote človeškega dostojanstva, temeljnih pravic, dialoga,
sprave, prizadevanja za skupno dobro, pluralnost in spoštovanje prava ter svode na
področju verovanja.
Njegova dediščina je oporoka in naročilo, naj si danes
prizadevamo za demokratično in pluralno družbo, ki temeljni na vrednotah. Evropa ne
more zaživeti, če bo pozabljala na svoje krščanske korenine, iz katerih raste in so
jedro njene identitete. Otto von Habsburg je zgled, kako v tej Evropi, tej Sloveniji
mogoče pričevati za Kristusa, kako gre človeška pot, njegova vizija, vizionarstvo
tudi preko trpljenja, preko križa, preko težkih preizkušenj. Sam je namreč doživljal
dolgo izgnanstvo iz rodne dežele Avstrije, pa vendar njegovo srce ni preneslo sovraštva,
predsodkov ali česa podobnega, ampak je ves čas ohranjal globoko ljubezen do domovine,
bil spravljen z Avstrijo in je skušal vse narediti, da bi ta dežela res zaživela v
svoji samostojnosti in hkrati, da bi se globoko zavedala krščanskih korenin. Njegova
osebnost je lahko za nas vse danes čudovito pričevanje. Slovenci smo mu lahko iskreno
hvaležni za vse tisto, kar je uradno na formalni ravni, še veliko več pa na neuradni
ravni storil za Slovenijo.
Spominjam se kot nadškofov tajnik, kako je takrat
bil nadškof Šuštar v rednem stiku tako z Ottom von Habsburgom, potem s švicarskim
predsednikom Furglerjem, potem s kardinalom Martinijem, kardinalom Humom in mnogimi
voditelji po Evropi na cerkvenem in političnem področju. Vse te povezave je nadškofu
v veliki meri odprl tudi cesarski namestnik Otto von Habsburg.
Njegova osebnost
je lahko sedaj v sekularizirani Evropi, ki se predaja malodušju, v Evropi, ki je vedno
bolj apatična, utrujena, zgled in izziv ter spodbuda, da evangelij prinaša svobodo,
da evangelij prinaša lepoto bivanja. Prav tako pa je tudi zgled, da smo prav vsi v
različnih poklicih poklicani in poslani, da smo priče Kristusovega evangelija, velikonočnih
skrivnosti in da se pri tem ne zanašamo samo nase, na človeške sposobnosti, ampak
globoko zaupamo v delovanje Svetega Duha.«