Papeževe besede o sv. Benediktu, opatu in zavetniku Evrope

VATIKAN (ponedeljek, 11. julij 2011, RV) – Cerkev danes praznuje god sv. Benedikta, opata in zavetnika Evrope. Sveti oče se je svetnika spomnil med včerajšnjim nagovorom pred molitvijo Angelovega čaščenja in vernike povabil, naj se od njega učijo postavljati Boga na prvo mesto. Omenil pa ga je tudi že med svojo prvo splošno avdienco, 27. aprila leta 2005, le nekaj dni po izvolitvi na Petrov sedež:

»Na začetku svojega poslanstva kot Petrov naslednik prosim sv. Benedikta, naj nam v našem bivanju pomaga obdržati središčni položaj Kristusa neomajen. On naj bo v naših mislih in vseh naših dejavnostih vedno na prvem mestu!«

Svetniku je papež posvetil tudi splošno avdienco 9. aprila leta 2008, ko je izpostavil vrednost njegovega delovanja v 6. stoletju. To obdobje je bilo zaznamovano s hudo krizo vrednot, katero je povzročil padec Rimskega cesarstva, vdori novih ljudstev in propadanje starih navad: »Svetnikovo delo, in še posebej njegovo Pravilo, se je izkazalo kot prinašalec resničnega duhovnega vrenja, ki je tekom stoletij spremenilo obraz Evrope, daleč onstran meja njegove domovine in njegovega časa. Po padcu politične enotnosti, katero je ustvarilo Rimsko cesarstvo, je zanetil novo, duhovno in kulturno enotnost, izvirajočo iz krščanske vere, ki je bila skupna narodom na celini. In tako se je rodila resničnost, ki jo imenujemo Evropa.« Veliko delo sv. Benedikta je izšlo iz tišine, je med isto splošno avdienco dejal sveti oče. Kot dvajsetletnik je zapustil Rim, kjer je študiral, in se zaradi neodobravanja razvratnega načina življenja svojih vrstnikov umaknil v samoto. Želel je ugajati samo Bogu. Prva tri leta samote so bila čas zorenja in učenja, kako premagovati temeljne skušnjave vsakega človeškega bitja: »Skušnjava samopotrditve in želje, da bi samega sebe postavili v središče, skušnjava čutnosti in še skušnjava jeze ter maščevanja. Benedikt je bil prepričan, da bo le, ko bo premagal te skušnjave, lahko drugim svetoval v njihovih potrebah.«

Kasneje je sv. Benedikt ustanovil prve samostane in njihovo delovanje utemeljil na preprostem pravilu: moli in delaj. »Brez molitve ne more biti izkušnje Boga. Toda Benediktova duhovnost ni bila usmerjena zgolj v ponotranjenost, zunaj vsake resničnosti. V nemiru in zmešnjavi svojega časa je živel pod Božjim pogledom in ni tako nikoli izgubil izpred oči dolžnosti vsakodnevnega življenja in človeka z njegovimi konkretnimi potrebami. Ko je gledal Boga, je razumel resničnost človeka in svoje poslanstvo.« Sveti oče je poudaril, da je Benedikt v svojem Pravilu molitev opredelil kot dejanje poslušanja. Gospod namreč pričakuje, da na njegove besede vsak dan odgovorimo z dejanji. Meniško življenje je tako rodovitna simbioza med delovanjem in kontemplacijo: »V nasprotju z enostavnim in egocentričnim samouresničevanjem, katerega pogosto poveličujemo danes, je prva in neizogibna obveza učenca sv. Benedikta iskreno iskanje Boga. In sicer po poti, ki jo je začrtal Kristus, ponižen in poslušen ljubezni, pred katero ne sme dati prednost ničemur. Na ta način, preko dela za druge, postane človek služenja in miru.«

Delo sv. Benedikta pa po papeževih besedah oblikuje tudi sedanjo družbo in kulturo Evrope, ki po tragičnih utopijah 20. stoletja še vedno išče svojo pravo identiteto: »Da bi ustvarili novo in dolgotrajno enotnost, so zagotovo pomembni politični, gospodarski in pravni instrumenti. Toda potrebno je vzbuditi tudi moralno in duhovno prenovo, ki bi zajemala iz krščanskih korenin celine, sicer ne bo mogoče ponovno zgraditi Evrope. Brez tega življenjskega soka bo človek ostal izpostavljen nevarnosti, da podleže starodavni skušnjavi in bi se želel odrešiti sam. To pa je utopija, ki je v Evropi v 20. stoletju, kot je poudaril papež Janez Pavel II., v nemirni zgodovini človeštva povzročila nazadovanje, kakršno se ni zgodilo še nikoli poprej.«

Audio: