Pred dvema letoma izšla socialna okrožnica Benedikta XVI. Ljubezen v resnici

VATIKAN (petek, 8. julij 2011, RV) – Pred dvema letoma, natančneje 7. julija, je izšla tretja okrožnica Benedikta XVI. Caritas in veritate ali Ljubezen v resnici. Naslednji dan je papež o svoji prvi socialni okrožnici spregovoril med splošno avdienco. Kot je dejal, je ljubezen v resnici osnovna gonilna sila resničnega razvoja vsake osebe in celotnega človeštva. Okrožnica sloni na besedah iz pisma apostola Pavla Efežanom: »Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15).
Na načelu »caritas in veritate«, torej »ljubezen v resnici« je utemeljen celotni družbeni nauk Cerkve. Gre za načelo, ki je dejavno v orientacijskih merilih moralnega dejanja, je dejal papež.

Okrožnica v nadaljevanju izpostavlja dva temeljna kriterija: pravičnost in skupno dobro. Pravičnost je prva pot ljubezni, je sestavni del tiste ljubezni v »dejanju in resnici« ( Jn 3,18), h kateri spodbuja apostol Janez. Po eni strani ljubezen zahteva pravičnost: priznavanje in spoštovanje zakonitih pravic posameznikov in narodov. Po drugi strani pa ljubezen presega pravičnost in jo dopolnjuje z logiko daru in odpuščanja. Ljubezen do bližnjega vedno razodeva tudi Božjo ljubezen, saj daje vsakemu prizadevanju za pravičnost v svetu teološko in odrešenjsko vrednost. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi. Poleg osebnega dobrega je še dobro, ki je vezano na družbeno življenje ljudi. Bližnjega ljubimo toliko bolj učinkovito, kolikor bolj se trudimo za skupno dobro.

Papež v okrožnici izpostavlja, da je »ljubezen v resnici« za Cerkev v razvijajočem se in vseobsegajočem svetu globalizacije velik izziv. Nevarnost našega časa je v tem, da vzajemni odnos med vestjo in razumom, iz katerega se lahko poraja resnični človeški razvoj, ne bi imel nobenega vpliva na dejansko odvisnost med ljudmi in narodi. Samo z ljubeznijo, razsvetljeno z lučjo razuma in vere, je mogoče slediti ciljem razvoja, obdarjenim z bolj človeško in počlovečujočo vrednostjo. Delitev dobrin in virov, iz katere prihaja pristen razvoj, zagotavlja poleg tehničnega napredka in pristnega sožitja tudi sposobnost ljubezni, ki zlo premaguje z dobrim ter vzpostavlja medsebojno povezanost vesti in svobode. Cerkev nima tehničnih rešitev, ki bi jih ponudila, in se nikakor ne mara vmešavati v politiko držav. Mora pa v vsakem času in potrebi izpolniti poslanstvo resnice do družbe, ki bo po meri človeka, njegovega dostojanstva in njegove poklicanosti.

V okrožnici še beremo, da zvestoba človeku zahteva zvestobo resnici, ki je edino zagotovilo svobode in možnosti celostnega človekovega razvoja. Zato Cerkev išče resnico, jo neutrudno oznanja in jo priznava povsod, kjer se razodeva. Temu poslanstvu resnice se Cerkev ne more odpovedati. Njen družbeni nauk je poseben vidik tega oznanila: je služba resnici, ki osvobaja. Odprto za resnico, pa naj prihaja od kateregakoli spoznanja, jo družbeni nauk Cerkve sprejema, drobce, v katerih se pogosto nahaja, pa sestavlja v celoto in jo v vedno novem življenjskem izkustvu posreduje posameznikom in narodom.

Audio: