Sveti oče romarjem iz južnoitalijanske škofije: Cerkev je skrivnost ljubezni v službi človeštva

VATIKAN (sobota, 2. julij 2011, RV) – »Sinoda je dogodek, ki omogoča konkretno doživetje izkušnje biti 'Božje ljudstvo', biti Cerkev, skupnost romarjev v zgodovini, ki gre proti svoji eshatološki izpolnitvi v Bogu.« S temi besedami je sveti oče danes nagovoril okoli 7000 romarjev iz južnoitalijanske škofije, ki obsega mesta Altamura, Gravina in Acquaviva delle Fonti. Romanje v Rim je del njihove sinodalne poti. V škofiji se je namreč 7. decembra lani, po dveh letih intenzivnih priprav, začela prva škofijska pastoralna sinoda, ki bo trajala vse do 7. decembra 2011. Sveti oče jim je v nagovoru spregovoril o identiteti Cerkve.

Cerkev življenjskega počela ne poseduje v sebi, ampak je odvisna od Kristusa. V odnosu z Njim najde svojo lastno, najglobljo identiteto. Ta je v tem, da je Božji dar človeštvu, da preko Svetega Duha kaže Njegovo prisotnost in nadaljuje odrešenjsko delo Sina. »Znotraj tega obzorja dojamemo, da je Cerkev v svojem bistvu skrivnost ljubezni v službi človeštva, ki ima vedno na očeh njegovo posvečevanje.« Svoj izvor in resnični smisel pa Cerkev najde v občestvu ljubezni Očeta, Sina in Svetega Duha. Brez tega zavedanja se tvega, da bi se omejili zgolj na horizontalno razsežnost, ki bi popačila tako identiteto Cerkve kot tudi sporočilo vere. »Cerkev ni socialna ali človekoljubna ustanova, kot so mnoge. Cerkev je Božja skupnost, skupnost, ki veruje, ljubi, časti Gospoda Jezusa in, ki razpenja 'jadra' po dihu Svetega Duha. Zato je skupnost, ki je zmožna oznanjevati.« Oznanjevanje je učinkovito le zaradi globokega odnosa s Kristusom, ki se hrani iz Božje besede in evharistije.

Mnogi možje in žene današnjega časa morajo ponovno odkriti lepoto Boga, ki je blizu, ki je pokazal svoj obraz v Jezusu Kristusu in, ki kliče, da bi prepoznali smisel in vrednost svojega bivanja. Čas, v katerem živimo, je kot pravi sveti oče, zaznamovan s kompleksnimi držami: umikamo se sami vase, veliko je narcisizma, želje po posedovanju in potrošnji ter čustev, ki so odvezana vsake odgovornosti. Razlogov, ki so pripeljali v to stanje, je veliko, toda v ozadju vseh je zanikanje transcendentne razsežnosti človeka in njegove temeljne povezanosti z Bogom. Zato je odločilnega pomena, da krščanske skupnosti spodbujajo prave poti vere.

»Dragi prijatelji, posebno pozornost je potrebno nameniti upoštevanju vzgoje za krščansko življenje, da bi vsaka oseba lahko uresničila verodostojno pot vere, v različnih obdobjih življenja.« Na tej poti naj bi vsakdo v svoji globini sprejel Božjo besedo, jo začel udejanjati in bi tako postal pričevalec za evangelij. Pri tej dolžnosti kristjanov pa so na prvem mestu družine, zato je Benedikt XVI. starše spodbudil z besedami: »Dragi starši, vi bodite prvi pričevalci vere! Ne bojte se nasprotovanj, sredi katerih ste poklicani, da uresničujete svoje poslanstvo. Niste sami! Krščanska skupnost vam je blizu in vas podpira.« Za družino ter za celotno skupnost je odločilnega pomena udeležba pri nedeljski sveti maši. Tudi kateheze niso zgolj priprava na zakramente, ampak bi morale biti stalno oblikovanje, ki spremlja mlade v njihovi človeški in duhovni rasti. Zahvaljujoč srečanju s Kristusom lahko krščanska skupnost pričuje za občestvo, se odpre služenju, sprejema uboge ter prepoznava Božji obraz v vsaki bolni ali pomoči potrebni osebi. Papež Benedikt XVI. zato vabi, da izhajajoč iz povezanosti z Gospodom, ki se krepi v vsakodnevni molitvi in predvsem v evharistiji, skupnost preudari vzgojne predloge in že obstoječe dejavnosti. Pastoralno delovanje mora vedno stremeti k oblikovanju oseb, ki so zrele v veri, da bodo lahko živele v okolju, kjer se pogosto ne menijo za Boga; oblikovanju oseb, ki so v veri dosledne, tako da bodo Kristusovo luč prinašale v vsa okolja; ter oblikovanju oseb, ki živijo vero z veseljem in bodo pričevali o lepoti krščanstva.

Audio: