Papež Benedikt XVI. med nedeljskim nagovorom o evharistiji kot protistrupu individualistične kulture

VATIKAN (nedelja, 26. junij 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je pred molitvijo Angelovega češčenja spreogovoril o evharistiji, saj danes v Italiji in tudi v nekaterih drugih državah obhajajo praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi. Po molitvi Angel Gospodov in blagoslovu je sveti oče spomnil na nove blažene, ki so bili razglašeni včeraj v Hamburgu, to so Johannes Prassek, Eduard Müller in Hermann Lange, vsi trije žrtve nacizma ter na blažene, ki so bili razglašeni danes v Milanu: župnik Serafino Morazzone, pater misijonar Clemente Vismara ter sestra Enrichetta Alfieri. Papež se je tudi zahvalil vsem, ki so ga danes na nedeljo karitativne ljubezni do papeža, podprli z molitvijo in darovi.

Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo dejal:
»Danes v Italiji in tudi v nekaterih drugih deželah obhajajo Corpus Domini, praznik svete evharistije, zakrament Gospodovega telesa in krvi, ki ga je Gospod ustanovil pri zadnji večerji in predstavlja najdragocenejši zaklad Cerkve. Evharistija je kot srce, ki bije in daje življenje celotnemu mističnemu telesu Cerkvi, družbenemu organizmu, ki je duhovno in konkretno povezan s Kristusom. Apostol Pavel pravi: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1Kor 10,17). Cerkev brez evharistije preprosto ne bi obstajala. Evharistija namreč spreminja človeško skupnost v skrivnost občestva, ki je sposobno prinašati Boga svetu in svet Bogu. Sveti Duh, ki spreminja kruh in vino v Kristusovo telo in kri, spreminja tudi vse, ki ga prejemamo v veri v ude Kristusovega telesa tako, da je Cerkev v resnici zakrament edinosti ljudi z Bogom in med seboj.

V vedno bolj individualistični kulturi v katero je potopljena zahodna družba ter se želi razširiti po vsem svetu, predstavlja evharistija neke vrste protistrup, ki deluje v razumu in srcih vernikov ter nenehno seje v njih logiko občestva, služenja, medsebojne delitve dobrin, skratka logiko evangelija. Prvi jeruzalemski kristjani so bili jasno znamenje tega novega načina življenja, saj so živeli v bratskem občestvu, dajali na razpolago svoje dobrine, tako da med njimi ni bilo reveža (prim. Apd 2,42-47). Od kod prihaja vse to? Iz evharistije, od vstalega Kristusa, ki je resnično navzoč in delujoč med svojimi učenci z močjo Svetega Duha. Tudi naslednje generacije, skozi vsa stoletja, je Cerkev navkljub človeški omejenosti in napakam ostala povezovalna sila v svetu. Še posebej mislimo na obdobja najtežjih preizkušenj. Koliko je pomenilo ljudem v deželah totalitarnih režimov zbrati se k nedeljski sveti maši! Kot so dejali abitinski mučenci: “Sine Dominico non possumus”, brez “Dominicum”, torej brez nedeljske evharistije ne moremo živeti. Praznina, ki jo prinaša lažna svoboda, lahko postane prav tako nevarna. Tedaj občestvo s Kristusovim telesom postane zravilo za razum in voljo, da ponovno najdemo okus resnice in skupnega dobrega.

Dragi prijatelji, obrnimo se na Devico Marijo, ki jo je moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II. imenoval 'Evharistična žena' (Cerkev iz evharistije, CD 101,53-58). V njeni šoli bo tudi naše življenje postalo v polnosti evharistično, odprto za Boga in druge, sposobno spreminjati z močjo ljubezni zlo v dobro ter bo tako pospeševalo edinost, občestvo in bratstvo.

Audio: