Duhovne misli Benedikta XVI. za nedeljo Svete Trojice

Duhovne misli o Sveti Trojici so iz redne sredine kateheze, ki jo je imel papež Benedikt XVI. novembra 2009 o dveh srednjeveških filozofih in teologih, Hugu in Rihardu Svetoviktorskih.

Kontemplacija je torej ciljna točka, sad strme poti, ki vključuje tudi dialog med vero in razumom, to je – ponovno – teološki razmislek. Teologija se začenja pri resnicah, ki so predmet vere, vendar pa skuša poglobiti njeno spoznanje z rabo razuma, ko si prisvaja dar vere. To nanašanje razumskosti na razumevanje vere prepričljivo uporabi Rihard v svoji mojstrovini, eni velikih knjig zgodovine, De Trinitate (O Trojici). V šestih knjigah, ki jo sestavljajo, bistro razmišlja o skrivnosti troedinega Boga. Ker je Bog ljubezen, božja ena sama substanca vsebuje komunikacijo, podarjanje in ljubezen med osebama, Očetom in Sinom, ki se znajdeta v večnem izmenjavanju ljubezni med seboj. Popolnost sreče in dobrote pa ne dopušča izključevanja in zapiranja; zahteva večno navzočnost tretje osebe, Svetega Duha. Trojiška ljubezen je soudeležena, složna in vsebuje prekipevanje ugodja, uživanje nenehnega veselja. Rihard predpostavlja, da je Bog ljubezen, analizira bistvo ljubezni, kaj je vpleteno v to resničnost ljubezni, in tako pride do Svete Trojice, ki je resnično izraz logike dejstva, da je Bog ljubezen.

Rihard pa se kljub vsemu zaveda, da je ljubezen, čeprav nam razodeva božje bistvo in nam omogoča »razumeti« skrivnost Trojice, še vedno zgolj analogija za govor o skrivnosti, ki presega človeškega duha, in se – kot pesnik in mistik – zateka še k drugim podobam. Božanstvo primerja, na primer, z reko, z ljubečim valom, ki izhaja iz Očeta, teka in priteka v Sinu, da bi se srečno razlil v Svetem Duhu.

Dragi prijatelji, avtorji, kot sta bila Hugo in Rihard Svetoviktorska, dvigajo našo dušo h kontemplaciji božanskih resničnosti. Obenem pa neizmerno veselje, ki nam ga nudijo misel, občudovanje in hvalnica Svete Trojice, zastavlja in podpira konkretno zavzetost, da se navdihujemo pri tako popolnem zgledu občestva ljubezni, da bi gradili svoje človeške odnose v vsakdanjiku. Trojica je resnično popolno občestvo! Kako bi se svet spremenil, če bi v naših družinah, župnijah in vsaki drugi skupnosti živeli odnose vedno po zgledu treh božjih oseb, kjer vsaka ne živi le z drugo, ampak za drugo in v drugi! Pred nekaj meseci sem to omenil pri molitvi angelovega češčenja: »Samo ljubezen nas osrečuje, ker živimo v odnosu in živimo, da bi ljubili in da bi bili ljubljeni« (L’Oss. Rom., 8.–9. junij 2009, str. 1). Ljubezen dela ta nenehni čudež: kakor v življenju Svete Trojice se tudi tu mnoštvo zjedri v edinost, kjer je vse eno samo uživanje in veselje. S sv. Avguštinom, ki so ga svetoviktorski imeli v veliki časti, lahko vzkliknemo tudi mi: »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš, če vidiš ljubezen« (De Trinitate VIII, 8,12).

Audio: