Papež Benedikt XVI. včeraj zvečer odprl simpozij rimske škofije o uvajanju v krščanstvo

RIM (torek, 14. junij 2011, RV) – V Rimu se je začel škofijski simpozij o uvajanju v krščanstvo. Včeraj zvečer ga je v baziliki sv. Janeza v Lateranu odprl papež Benedikt XVI. Simpozij bo trajal do 16. junija, poteka pa pod geslom iz Apostolskih del »Do srca jih je pretreslo« (Apd 2,37) oziroma »Veselje nad rojevanjem vere v rimski Cerkvi«. Osredotoča se na zakramente svetega krsta, evharistije in birme. V preteklih dveh letih je bil simpozij sicer posvečen cerkveni pripadnosti, udeležbi vernikov pri nedeljski sveti maši in pričevanju dobrodelnosti. V nadaljevanju pa se bodo na vsakoletnem simpoziju med drugim posvetili tudi temam, kot je bližina družinam pri njihovi nalogi vzgajanja in izobraževanje katehetov. Še vedno pa ostajajo v okviru ovrednotenja pastoralnih programov, ki so aktualni v zadnjem desetletju.

Vikar rimske škofije kardinal Agostino Vallini je včeraj med pozdravnim nagovorom v imenu vseh izpostavil vprašanje, kako v okolju naraščajočega sekularizma oznanjati Kristusa in kako k veri vzgajati nove generacije. Sveti oče pa je nato v otvoritvenem govoru vse zbrane duhovnike in vernike rimske škofije predvsem spodbudil, naj se ne bojijo delovati za evangelij. Izrazil je svoje odobravanje nad izbrano temo simpozija, ki je na nek način nadaljevanje tiste iz prejšnjih let in hkrati pomeni tudi začetek udejanjanja sklepov preteklih škofijskih simpozijev. Potem je izpostavil besede Hansa Ursa von Balthasarja o veri, da se je ne sme predpostavljati, ampak predlagati. Vera se v svetu namreč ne ohranja sama po sebi, ampak jo je potrebno vedno oznanjevati. »Samo oznanjevanje vere pa mora, da bi bilo učinkovito, izhajati iz srca, ki veruje, upa, ljubi, iz srca, ki časti Kristusa in verjame v moč Svetega Duha!« Kot je zapisano v odlomku iz 2. poglavja Apostolskih del, iz katerega izhaja geslo letošnjega simpozija, so bili ljudje do srca pretreseni, ko so slišali Petrovo oznanilo »tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija« (Apd 2,36). Apostol Peter s svojimi besedami namreč ni oznanil le preprostega dejstva, ampak je hkrati pokazal na njegov pomen. Jezusovo zgodbo je povezal z Božjimi obljubami, s pričakovanji Izraela in tako tudi s pričakovanji vsakega človeka. Šele Jezusovo vstajenje da človekovemu bivanju in vsemu, kar ga sestavlja, pomen. »Odgovor vere se rodi, ko človek po Božji milosti odkrije, da verovati pomeni najti resnično in polno življenje.«

Sveti oče je nato poudaril nujnost nove evangelizacije. Oznanilo mora ponovno odzvanjati med tistimi, ki so ga že slišali, vendar ga ne cenijo več in ne poznajo več lepote krščanstva. Mnogim se krščanstvo zdi celo ovira na poti do sreče, in tem je Benedikt XVI. želel ponoviti besede, ki jih je izrekel na svetovnem dnevu mladih leta 2005: »Sreča, ki jo iščete, sreča, katero imate pravico okusiti, ima ime in obraz: to je Jezus iz Nazareta, skrit v evharistiji!« Pri tem se ne sme pozabljati na Jezusovo božjo naravo in ga omejiti zgolj na modrega človeka. S tem se namreč izgubi radikalna novost krščanstva, v katerem je Bog obiskal človeško zgodovino. Učlovečenje je v srcu evangelija. Evangelizacija, ki je naloga vseh članov Cerkve, tako pomaga zavedati se, da nam je Bog blizu.

Papež Benedikt XVI. je potem izpostavil vlogo staršev. Poklicani so sodelovati z Bogom pri prenašanju neprecenljivega daru življenja. Hkrati pa bi morali otrokom pomagati, da spoznajo Tistega, ki je Življenje. Ta dar namreč ni popoln, dokler se ne spozna temelja in neskončnega izvira življenja. Otroci potrebujejo Boga že ko so majhni. Imajo sposobnost, da zaznavajo njegovo veličino in da se pogovarjajo z njim, znajo ceniti vrednost molitve, tako kot zmorejo ločevati med dobrim in slabim. »V veri jih torej spremljajte pri tem spoznavanju Boga in pri prijateljstvu z Bogom.« Ko pa otrok odrašča, je vse večjega pomena to, da ostane povezan s Cerkvijo. Kot pravi sv. Ciprijan namreč nihče ne more imeti Boga za očeta, če nima Cerkve za mater. Krščanska skupnost ne le vzgaja, ampak tudi pomaga živeti izkušnje molitve, dobrodelnosti in bratstva. »Beseda vere tvega, da ostane nema, če ne najde skupnosti, ki jo udejanja, dela živo in privlačno kot stvarno izkušnjo resničnega življenja.« Benedikt XVI. zato spodbuja razne poti, ki omogočajo odkrivati evangelij kot polno in dejansko obliko bivanja.

»Da bi se vse to izkazalo za učinkovito in da bi obrodilo sad, je potrebno, da poznavanje Jezusa raste in se nadaljuje tudi preko obhajanja zakramentov.« To pa je naloga katehez. Ker so kateheze cerkveno delovanje, morajo kateheti učiti in pričevati za vero Cerkve in ne svoje lastne interpretacije. S tem namenom je nastal Katekizem katoliške Cerkve, ki podaja temeljne elemente, po katerih oseba lahko postane kristjan: vero, zakramente, zapovedi in molitev. Kateheze morajo vzgajati tudi k tišini in ponotranjenosti. Resnica namreč prebiva v srcu človeka. Pri vsem tem pa je potrebna ustvarjalnost, ki upošteva okolje, kulturo ali starost tistih, ki so jim kateheze namenjene. Dediščina, zgodovine in umetnosti, ki je prisotna v Rimu, pa bo besedah svetega očeta predstavlja posebno pot, ki ljudi lahko približa k veri. Gre za pot lepote, ki vodi k Njemu, »lepoti, ki je starodavna in hkrati vedno nova.«

Audio: