Nadškof Veglió: Pravi cilj romanj je vedno srečanje z Bogom

BUDIMPEŠTA (petek, 3. junij 2011, RV) – Predsednik Papeškega sveta za preseljence in potujoče, nadškof Antonio Maria Veglió, se je danes v Budimpešti udeležil srečanja o verskih svetiščih, kjer je predaval na temo Vloga svetišč na področju nove evangelizacije v Evropi. Nadškof Veglió se namreč te dni mudi na obisku na Madžarskem. Včeraj je predaval na mednarodni konferenci o medverskem dialogu. Jutri bo obiskal narodno Marijino svetišče v Mariapocsu in se srečal z romskimi družinami.

Nadškof Veglió je v današnjem predavanju spregovoril o evangelizaciji na področju romanj ter poudaril, da je pravi cilj romanj vedno srečanje z Bogom. Dejal je, da je Cerkev poklicana k evangelizaciji vseh narodov, in to velja tudi v primerih romanj, za katere je značilno, da privabljajo množice oseb vseh starosti in družbenih statusov. Za nekatere je romanje v verska svetišča tudi edina vez s cerkveno skupnostjo. Zato Cerkev mora izkoristiti priložnost in oznanjati evangelij ter usmerjati ljudi h Kristusu. Skrbno sprejemanje romarjev je zato bistvenega pomena, je zatrdil nadškof Veglió in izpostavil, da romarsko svetišče s tem na viden način izkazuje ljubezen, saj romar čuti, da ga sprejema Bog, ravno zato, ker je sprejet s strani bratov in sester. Za mnoge romarje je to pomemben trenutek, ki jih lahko globoko zaznamuje in v veliki meri usmeri tudi njihovo prihodnost.

Po nadškofovih besedah je delo na področju romanj in romarskih svetišč treba umestiti v širši okvir evangelizacije. Današnji človek v Kristusu ne najde odgovorov na življenjska vprašanja, in to ne toliko zato, ker zanika Kristusa, ampak ker sploh ne išče odgovorov in se ne sprašuje o svojem življenju. Vse to je velik izziv za evangelizacijo, namreč predstaviti veselo novico evangelija kot priložnost za izpolnitev človeškega srca, je izpostavil nadškof. Romar se pogostokrat podaja v neko svetišče v posebnih življenjskih okoliščinah, z upanjem, globokim trpljenjem, veseljem, v zbeganosti, hvaležnosti, zaskrbljenosti, negotovosti ali šibkosti. Ta razpoloženja so pogostokrat odprta vrata za postavite vprašanja ''Zakaj?''. Odgovor, ki se ponudi romarju, mora biti usklajen z vprašanjem njegovega srca. Pred pomembnimi vprašanji, se vera pokaže kot odgovor, ki napolni s smislom. Med evangelijem in človeško izkušnjo obstaja neločljiva vez, ki se nanaša na zadnji smisel življenja in življenje tako navdihuje in spreminja. Nadškof Veglió je tudi izpostavil, da srečanje s Kristusom ni le sad osebnega iskanja. Ravno nasprotno, Kristus je tisti, ki da pobudo, gre naproti tistemu, ki ga išče, tako kot je spremljal učenca v Emaus. Vstali hodi skupaj z nami, z nami deli naše težave in bridkosti, naše načrte, dvome in radosti, čeprav ga mnogokrat nismo sposobni prepoznati. Kristus hodi ob naši strani, nam razkriva našo zgodovino, razlaga naše življenje in kaže na njegov pravi pomen, je dejal nadškof Veglió.

V nadaljevanju je izpostavil, da je treba vedno ostati zvest krščanskemu značaju romanja. Ne glede na motiv romanja, v osnovi je vedno duhovni pomen. Potovanje ali izlet je ena stvar, romanje pa druga. Zato je treba poskrbeti, da bosta romanje in romarsko svetišče zares kraja Božje besede, praznovanja, ljubezni, cerkvenega občestva, evharističnega občestva in oznanjevanja. Obenem je tudi pomembno, da ima romanje pred sabo določen cilj, čeprav se ga romarji v celoti ne zavedajo. Pravi cilj romanja ni romanje samo po sebi, niti prihod na določen kraj, ampak je srečanje z Bogom po Jezusu Kristusu, v katerem vsa naša hrepenenja najdejo odgovor.
Audio: