Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Obiskanja Device Marije

VATIKAN (torek, 31. maj 2011, RV) - Naša misel pa se obrača še k enemu blagru, ki v evangeliju prekaša vse druge. To je blagor Devici Mariji, Odrešenikovi Materi. Njej, ki je ravnokar spočela Jezusa v svojem naročju, reče sveta Elizabeta: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo spolnilo, kar ji je napovedal Gospod” (Lk 1,45). Blagor vere ima svoj zgled v Mariji in vsi smo veseli, ker se beatifikacija Janeza Pavla II. godi na prvi dan Marijinega meseca pod materinskim pogledom nje, ki s svojo vero podpira vero apostolov in nenehno podpira vero njihovih naslednikov, posebno tistih, ki so poklicani, da sedijo na Petrovem sedežu. (Homilija Benedikta XVI. med beatifikacijo Janeza Pavla II.)

Svetniki so resnični nosilci svetlobe v zgodovini, ker so ljudje vere, upanja in ljubezni. Najodličnejša med svetniki je Marija, Gospodova mati in ogledalo vse svetosti. V Lukovem evangeliju jo vidimo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v končnem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda« (»Magnificat anima mea Dominum«), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izraža celotni program svojega življenja: ne postavljati sebe v središče, marveč ustvarjati prostor za Boga. Njega srečuje tako v molitvi kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, da noče izpolnjevati svojega načrta, marveč se povsem daje na voljo božjemu delovanju. Marija je žena upanja; samo zato, ker veruje božjim obljubam in pričakuje Izraelovo zveličanje, more priti angel k njej in jo poklicati za odločilno služenje pri teh obljubah. Marija je žena vere: »Blagor ti, ki si verovala«, ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45). Magnifikat – nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti božje besede. Tako je vidno, da je v božji besedi zares doma. Govori in misli z božjo besedo; božja beseda postane njena beseda, in njena beseda prihaja od božje besede. Tako je tudi vidno, da so njene misli v harmoniji z božjimi mislimi, da je njeno hotenje v soglasju z božjo voljo. Ker je v dno srca prežeta z božjo besedo, je mogla postati mati učlovečene Besede.

Tu (v Fatimi), kjer smo bili tolikokrat povabljeni, naj molimo rožni venec, se prepustimo Kristusovim skrivnostim, skrivnostim Marijinega rožnega venca. Molitev rožnega venca nam omogoča, da svoj pogled in svoje srce upremo v Jezusa, kakor je storila njegova Mati, nedosegljivi vzor poglabljanja v Sina. Ko ob premišljevanju veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnosti molimo »Zdrava, Marija«, se poglabljamo v Jezusovo skrivnost, od učlovečenja do križa in slave vstajenja; poglabljamo se v Marijino soudeležbo pri tej skrivnosti in v naše današnje življenje v Kristusu, življenje, ki je stkano iz trenutkov veselja in bridkosti, sence in luči, tesnobe in upanja (Molitev rožnega venca, Nagovor, Fatima, 12. maj 2010).

Audio: